Wednesday, October 25, 2017

Slovo od mladosti in staranje: Kako smo živeli?


Zadnje čase je postalo moderno, da kozmetična industrija izdeluje reklame, ki tokrat niso usmerjene v anti-age ampak v pro-age, torej v spodbujanje, so ZA staranje in ne PROTI staranju. Ampak zakaj v resnici gre? Za precej eleganten in zvit poskus preoblikovanja sporočila te industrije. Še vedno naj bi kupovali izdelke, ampak ne proti staranju, temveč za lepo, uglajeno, staranje. Da se bomo starali 'spodobno', ne pa 'grdo', 'neokusno'

Vse lepo in prav. Ženske se rade polepšamo in kupimo kremico ali dve :). Pa vendar- staranje je dejstvo, o njem ne moremo glasovati in premišljevati ali se bi starali ali ne. Staramo se od trenutka, ko se rodimo. Česa nas je v resnici strah? V resnici je to odraz človeške tesnobe pri soočanju zavedanja z lastno umrljivostjo. V nas se prebudijo, včasih zavestna premišljevanja, nemalokrat pa neozaveščeni strahovi, ki bi jih lahko strnili v: Sem dobro živel? Kaj bo, ko umrem? Kako bo mojim otrokom, partnerju? Kaj se bo zgodilo v starosti? Kdo bo skrbel zame? Me bo še imel rad, ko bom zgubana? Morda se te skrbi komu zdijo smešne, a nikakor niso. Gre za ranljivost človeške duše in za najglobje dileme o tem, ali smo dovolj dobri, takšni kot smo. Tako osebnostno kot vizualno. Bojimo se, če bomo ugajali, če nas bodo še pogledali, se nam še nasmejali, ko bomo stari. 

Nekateri pa so že tako utrujeni v življenju, tako odtujeni od vseh, brez odnosov, da komaj čakajo, da se poslovijo, staranje je zanje neka vdanost v usodo. Tudi to ni pozitivno sprejemanje staranja v polnosti, temveč prej apatija. Pogled in čutenje staranja ni naključje. Kako ga dojemamo, je odvisno od tega, kako smo živeli, koliko smo se lahko v življenju izražali in kakšne odnose smo imeli, kakšni spomini nam ostajajo ter kdo smo kot oseba.

Obsedenost z vizualno mladostjo in lepoto ima globje korenine in ni tako plehko, kot se morda zdi tistim moškim in ženskam, ki jih oglasi za kremice in laserske operacije ne ganejo in ob njih zavijajo z očmi ali zamahnejo z roko. Staranje pomeni pogledati sebi v oči, si obelodaniti, kako smo živeli, pogledati se v ogledalo in videti črte, gubice, sive lase ali plešo, zgrbljeno držo pomeni pogledati in začutiti sebe v jeseni ali zimi življenja. Kaj ob tem čutimo? Kako nam je ko se zavedamo, da je večina življenja že za nami in ne pred nami? Smo živeli tako kot bi lahko?

Bežanje od staranja tako ni naključje, je poskus skrivanja pred razmišljanji o življenju, pred tem, kaj smo poželi v našem življenju in kaj smo iz njega naredili. Bolj polno kot smo živeli, lažje se bomo sprejeli takšne, kot smo. Lepo, napeto lice in polne, mladostne ustnice po bioloških raziskavah resnično pomenijo sinonim mladosti in plodnosti ter živahnosti, energije. A kdo pravi, da v resnici ne gre le za stereotipe in da tudi starost ne more biti lepa ali pa, kdo pravi, da je mladost vedno lepa in lahkotna? Še zdaleč ne, saj so naše življenjske poti in zgodbe lahko lahkotne ali težke na katerikoli točki: otroštvu, mladostništvu, odraslosti ali starosti.

Kako na svoje staranje gledate vi?