Thursday, January 26, 2017

Panični napad: Ne bo te ubil, bo pa te naučil!


Minuli teden sem se udeležila zanimivega, izobraževalnega programa, v katerem sem se odlično počutila. Ostali udeleženci so bili simpatični, naučili smo se marsikaj o podjetniškem načinu razmišljanja (da kar pohvalim- program se imenuje SIP 2.0 in je v organizaciji Mladinskega ceha), debatirali smo o osebnostni rasti, svojih poklicnih, kariernih ciljih itd.

Cel teden je potekal sproščeno, poučno, spoznala sem veliko čudovitih ljudi. Nekaj treme sem imela prvi dan, ko smo improvizirali z igranjem prizora iz Rdeče Kapice, a vendar je bila ta trema meni domača. Nikoli nisem pretirano uživala v javnih nastopih, skečih, igrah vlog (khm, na faksu, študiju družinske terapije je bilo tega kar nekaj, kar mi je bilo v velik izziv) ipd. Ampak ta trema je bila obvladljiva. Nekako sem odigrala Rdečo kapico in preživela :). Sicer sem bila prepotena in utrujena, a je nekako šlo :).

Zadnji dan, v petek, ko pa smo sedeli v krogu, v popolnoma zaupnem okolju, mirnem in varnem, pa se mi je zgodilo nekaj šokantnega. Tik preden sem prišla na vrsto, da pripovedujem o svoji viziji- vsakdo je imel nalogo povedati nekaj o svojih poklicnih in kariernih ciljih- me je oblil mrzli pot. Na enkrat me je oblila vročica, hkrati me je zeblo in bilo vroče, začela sem se tresti, potiti, a sem to nekako prikrila. Srce mi je tako razbijalo, huje kot pri še tako napornem treningu, da sem mislila da bom bruhala ali padla skupaj. Zadnji trenutek, pred menoj sta bili le še dve osebi, se mi je telo uprlo. Absolutno zablokiralo. Drugih ljudi skorajda nisem več slišala, glasovi so bili oddaljeni, meglilo se mi je pred očmi.

Odločala sem se, ali naj grem ven iz sobe, se upravičim in stečem na svež zrak, ali naj grem na stranišče in se osvežim z mrzlo vodo. Bilo me je strah in sram, skrbelo me je, razmišljala sem, kaj storiti. Srce mi je tolklo, noge sem imela popolnoma mehke. Odločila sem se, da priznam na glas. Povedala sem, kako čutim, da imam grozno tremo in že s tem se mi je telo nekoliko umirilo, situacija je postala vsaj malo bolj obvladljiva. Še vedno mi je bilo slabo, a sem svoj ''nastop'' oz. predstavitev izpeljala. Po koncu sem bila izmučena, saj panični oz. tesnobni napadi vedno zelo izčrpajo telo. Adrenalin naraste in ko popusti, se človek počuti kot cunja.

Ko sem se o tem pogovarjala z drugimi, sem spoznala, da je takšne občutke doživel že marsikdo. Tudi dve prijateljici. O paničnih napadih se vse več piše in govori. Vzroki so raznoliki, navadno pa gre za preplet: npr- slabšega zraka v prostoru, treme pred nastopom, občutkov izpostavljenosti (v mojem primeru je vsakdo govoril o svojih sanjah in upih za prihodnost, kar je pomembna, tudi ranljiva, tema), itd.

Želim sporočiti le, da so panični napadi, ter temu sorodne oblike, od hude treme, ipd, normalni, človeški, razumljivi in so le sporočilo telesa, da se v nas dogaja nekaj pomembnega. Da smo pod pritiskom, da se nam v življenju odvija kaj prelomnega, da smo obremenjeni, zaskrbljeni. In da si moramo bolj prisluhniti. Včasih je vsega preprosto preveč in telo reče STOP.

Želim si, da bi več ljudi vedelo, da je to le odziv telesa in psihe, ki je, čeprav grozljiv,  obvladljiv in ne pomeni, da smo šibki ali čudni, ampak le to, da smo ljudje, krvavi pod kožo in da čutimo, se bojimo, se odzivamo: na svoje misli, na druge ljudi.. Čutim, torej sem :).
Tudi panični napad se včasih prikrade v vsakdanje doživljanje :).

1 comment: