Monday, July 11, 2016

Cona udobja ali zvestoba sebi?


Cona udobja. Nekakšna vata, zavetje, prostor, psihični, fizični ali čustveni, v katerem se dobro počutimo. Varno, umirjeno, zaščiteno. To je lahko dejanski fizični prostor- npr. dom, soba, naš posebni kotiček, v katerem se sprostimo, se počutimo srečne, nam je udobno itd, ali pa naš način življenja, v katerem se dobro počutimo. Cona udobja je lahko vse- od prepričanj, odločitev, vrednot, stila življenja, poklicne poti itd., kjer nam je ''fajn'' in domače, kjer ne tvegamo, ni presenečenj, nevarnosti. No ja, življenje v resnici vedno preseneča, pa če se pripravimo, ali ne :).

Pa vendar- kako bomo živeli- ali bomo sprejemali kakšna tveganja, ali bomo poskušali kaj novega ali pa se držali preverjenih receptov- tako kulinaričnih kot življenjskih, pa je na nas samih. Lahko večno živimo na isti način, vstajamo ob isti uri, opravljamo isti poklic, hodimo na iste počitnice, ali pa sploh nikoli ne potujemo, imamo enak krog ljudi,- kolikor je seveda to mogoče in v kolikor se okoliščine, zaradi drugih ljudi in stvari, ne spremenijo same od sebe. Lahko živimo tako, da ne maramo sprememb in se jim upiramo. To ni nujno slabo. Ljudje smo različni.

Pa vendar vsi potrebujemo občutek pripadnosti v življenju, predvidljivosti, vsaj približne, glede tega, kako bo potekal naš dan in naslednji dan ter teden, s kom se bomo zbujali, s kom prijateljevali, kaj počeli v službi, kje bomo čez mesec dni itd. Če bi se zjutraj zbudili in bi vsak dan bil popolna neznanka, če ne bi vedeli kaj sledi in kaj bomo delali, bi to hitro postalo ne le zanimivo, temveč tudi stresno, marsikomu celo grozljivo. Potrebujemo zavetje svoje družine, kroga prijateljev, delovne naloge, ki jih zmoremo ali urnik na faksu, ki nam daje neke smernice ;). A kakšno bo naše življenje, če nikdar ne poskusimo kaj novega, ne naredimo korak proti nečemu, česar nas je strah, vendar pa želimo to premagati? Takšno življenje je za nekatere prijetno, takšno da poboža, za nekatere pa grozljivo dolgočasno.

Nekateri ljudje ljubijo spremembe, nepredvidljivo, adrenalinska potovanja, eksperimentiranje z življenjskim stilom, zadajanje ciljev, ki jim dajejo motivacijo, jih izzivajo. Nekateri želijo negovati svoj pogum, si upati več in več. Nekateri se vmes odpočijejo in ustvarijo vsaj neko cono domačnosti, nekateri, bolj ekstremisti, pa se ne ustavljajo. 

Potrebno pa je vedeti, da je nekaterim adrenalin pravzaprav udobje, podobno takšnemu, kot je nekomu drugemu rutina. Na drugem ''bregu'' pa so ljudje, ki ne marajo nikakršnih sprememb, ki dobesedno jedo isto jed 50 let, se oblačijo enako, hodijo po istih poteh, negujejo svoje omejeno znanje in vednost in nočejo niti slišati za raznolikost, za drugačnost.

Kaj je boljše? Kako lahko sodimo, ali je bolje biti nekdo, ki ves čas hlasta za spremembami in se nikdar ne ustavi, kateremu je življenje izziv, rutina pa mu pomeni grozo, ali pa oseba, ki je rada na svojem kavču, dobesedno ali simbolno, ter ki jo ob misli na nepredvidljivost življenja oblije mrzli pot? Moje mnenje je, da je tudi tu najboljša nekakšna zmernost. Iti iz cone udobja ja, a ne za vsako ceno in zgolj zaradi dokazovanja drugim, brez iskrene, lastne želje in radovednosti po nečem novem. 

O podobni temi sem pisala tudi tule.

Pa vaše mnenje? Radi kar naprej tvegate, preizkušate novosti, ali se raje držite preverjenih izbir, načina življenja itd, ki mu zaupate?


6 comments:

  1. Jaz pravim - kakor komu paše :) Blazno mi gredo na živce vsa ta modrovanja o tem, da moraš iz cone udobja, ker drugače nikoli ne boš nič dosegel itd. Meni je v mojem mehurčku, kot rada pravim coni udobja, čisto fajn. Ne rečem, da nikoli nič ne tvegam, rada poskušam nove stvari (to zame niti ni nujno vedno odhod iz cone udobja) in grem kdaj pri čem tudi prek sebe, ampak samo takrat, ko to resnično želim ali pa je resnično potrebno. Ker so mi take stvari stresne, stresa pa ne maram (kdo pa ga :)). Ampak ja, včasih je vseeno fajn pomolit iz tega mehurčka vsaj mezinček ;)

    ReplyDelete
  2. A veš da je res, to zadnje čase šele priznavam sebi in počasi se tudi bolj pogumno postavljam zase v situacijah, ko pač ne želim iz mehurčka, ko preprosto ne čutim potrebe.

    In kot si dobro napisala, rada preizkušaš nove stvari in res to še zdaleč ni nujno enako kot pa ven iz udobja. Nekaterim pa je tudi pogosto preizkušanje udobje in bi jim bilo zatišje nekaj nenaravnega za njih. Se mi zdi res pomembno biti oz. ostati zvest sebi.

    Res je, stresno zna biti to, mezinček pa včasih res lahko pogleda iz mehurčka. In včasih je OK, da se opogumimo, včasih pa je pogumno prav obratno- ostati v mehurčku :)

    ReplyDelete
  3. Popolnoma se strinjam s teboj! Po mojem mora biti pravi balance med obojim: to da ti je čist super, da cel dan gledaš filme na kavču in te briga za cel svet in potem drugič, da samo greš in te nič ne ustavlja. Zakaj se moramo vedno opredelit v eno skupino, ali si lenoba ali pa avanturist... Zakaj enostavno želimo vsako odločitev v življenju popredalčkat...

    ReplyDelete
  4. Hvala za komentar :). In zelo dobra poanta- res preveč predalčkamo, a v resnici še zdaleč nismo tako enostavni, svet ni črno bel ne, ljudje in njihovi karakterji ter odločitve pa tudi ne.

    ReplyDelete
  5. Krasna objava, vedno ti rada napišemkako rada teberem, kako me kakšna tvoja beseda lepo pripravi do tega, da malo postojim, razmislim. Za mano je kar precej težavno obdobje v mojem zasebnem življenju. Po eni strani težko: po drugi pa tako lepo, vmes pa se lovim in iščem tisti pravi balance.Ampakja, vse z nekim razlogom. P.s si mogoče pisala tudi kakšno objavo o tem kako preboleti ljudi, ki smo jih izgubili. ti želim lep vikend**

    ReplyDelete
  6. Draga Monika, najlepša hvala za komentar. Želim ti moč v težkih trenutkih in pa to, da bo ta preizkušnja, kot si napisala,kljub temu prinesla en balance in spoznanja. O žalovanju nisem (še ) pisala, ti pa izrekam iskreno sožalje!

    Morda kdaj kaj napišem o tem, kot vidiš se še nisem vrnila nazaj na blog, morda pa me kmalu spet kaj zasrbijo prsti :)

    ReplyDelete