Tuesday, September 22, 2015

Pa tvoje duševno zdravje?


Duševno zdravje je, tako vsaj čutim in razbiram tekom vsakdana, še vedno tabu. Tudi meni je bil, oziroma sem včasih mislila, da če se slabo počutiš, to slej kot prej pač mine in je vse del enega 'razpoloženja'- kakšne dneve boljšega, kakšne dneve pa slabšega. Saj včasih to drži, spet drugič pa ne in ne gre le za slabo voljo ali PMS ali to, da ti nekaj ali nekdo zagreni dan, ampak gre za daljša, moreča obdobja počutij, ki te kot težka kača počasi davijo, ne pustijo živeti in spati. Morda je to, kar razžira našo dušo depresija, morda anksioznost ali pa kakšna izmed drugih motenj, razpoloženjskih, osebnostnih motenj itd. Motnje duševnega zdravja- sliši se grozljivo in usodno. Saj tudi je, če tega ne prepoznamo in ne delamo na sebi. Če ne kopljemo tudi po tem, kar boli in kar moramo razrešiti. Ne nujno s terapijo, ali pa tudi, to se mi sicer zdi odlična možnost, a priznam, da se sama kakšnega terapevtskega srečanja še nisem udeležila, čeprav študiram to (zakonska in družinska terapija, ki pa me, kar vedno bolj priznavam sama sebi, zanima predvsem iz teoretičnega vidika, manj pa se vidim v konkretni psihoterapevtski praksi). Zdi se mi, da včasih lahko pomaga že poglobljen pogovor s samim seboj, z bližnjimi, ampak ne olepšan, ne takšen, s katerim želiš težavo na hitro odpraviti. Temveč surovo iskren pogovor, kjer ni izmikanj, ni skrivalnic in ni minimaliziranja pomena, češ, bo že boljše. To mora biti pogovor, ki se ga lotimo, pa naj gre za nas ali nekoga drugega, četudi ni prijeten in ob njem doživljamo hude muke.

Zakaj ne bi iskreno priznali, da nam je kdaj hudo? Glede tega, kaj nas muči, kaj nam ne da spati (tole pišem ob pol treh zjutraj, po premišljevanju o tem, kako in kaj bo z mojo prihodnostjo- o službi oz. pomanjkanju le te seveda razmišljam, kaj pa drugega in o milijardi strahov, ki se lepijo na to tematiko...) in kaj nam pije energijo. Včasih sem, tudi najbližjim prijateljicam, na vprašanja kako sem, kaj in kaj je novega, odgovorila, da sem ok in da vse po starem. Četudi včasih ni bilo. Manj sem bila v stiku s sabo in manj sem bila pozorna na svoje telo, na motnje spanca, motile so me, nisem pa analizirala vzrokov in posledično sem se vrtela v začaranem krogu. Danes imam nekaj oseb, katerim priznam, ko nisem v redu (čeprav še vedno ne takoj, poleg tega mi je o tem lažje pisati kot govoriti) in ki tudi one meni razkrijejo, ko jih kaj boli in ko ne gre le za trenutno godrnjavost ali nerazpoloženost, temveč za trajnejšo grenkobo njihovih življenj. Zdi se, da je po takih pogovorih, ko padejo maske poguma, sramežljivosti, ko se znebimo sramu in obsojanja samih sebe, lažje zadihati.

Ogromno je k temu, da na pogovore o duševnem zdravju gledam veliko bolj odprto in se jih pogumneje lotevam, pripomoglo moje sodelovanje, prostovoljno druženje z odvisniki od drog. V nasprotju s številnimi drugimi ljudmi, za katere čutiš, vidiš ali razbereš, da niso OK, pa ti vseeno trdijo, da ''vse štima'', so odvisniki, pa naj bodo alkoholiki, tisti na metadonu, heroinu, nekdanji odvisniki, ki so se pobrali, pogosto neposredni. Povedo, brez olepševanj in izmikanj, da so na dnu, da jim trenutno ne gre, ali pa vsaj skomignejo z rameni in zamrmrajo, da bi lahko bilo boljše. Tam sprenevedanja ne zdržijo dolgo, duša je toliko razgaljena, ''postrgana'' in ranjena, da takšen človek marsikaj pove. Tudi tisto, kar te šokira in prizadane, a potem te postane sram, češ kako lahko to šokira mene, saj se je vendarle dogajalo (ali pa se še) njemu samemu, on to doživlja. A po pogovoru, četudi le kratkem klepetu, je lažje, čutim povezanost, oseba pa se mi zdi vsaj za trenutek olajšana.

Mar mora biti duševno zdravje res tisti zid, ki je tako debel, da se ga ne da, oziroma ga nočemo zrušiti? Ker je pač lepše, da stoji in skriva pred vrtom, ki ni tako čudovit in popoln, vrtom naše osebnosti? O šolah se učijo o vsemogočem, ne pa o odnosih in o duševnem zdravju, o tem, da tudi duša, tako kot telo, lahko zboli in trpi. A to ni končna obsodba, je le znak, da je potrebno nekaj spremeniti. In ni potrebe, da bi se s tem borili prav sami. Res ne. Menim, da bo obdobje, ko se bomo odprto začeli pogovarjati o tem, katera čustva nas bolijo, kako razmišljamo in kakšne težave imamo, lepše, ne pa temačnejše. Pa ne le v smislu branja psiholoških definicij, to je na urniku vseh gimnazij, temveč v obliki odkritih pogovorov o doživljanju nas samih.

PS: Zelo priporočam tale blog- avtorja, med drugim pesnika, ki ga zelo občudujem in ki snuje zelo iskrene misli o svoji bipolarni motnji.
 
 http://www.bipolartimes.com/





Thursday, September 17, 2015

Žalostno, kako malo šteje prostovoljstvo (ponekod)


Prejšnje dni sem bila precej jezna, tudi zaradi sestanka, ki sem ga skupaj s sošolkami in drugimi imela v ponedeljek, na dekanatu Teološke fakultete v Ljubljani. Pogovarjali smo se o naši nezaposljivosti, o tem, da delodajalci sploh ne poznajo naših kompetenc in profila (magister družinskih in zakonskih študij- to še nisem, magistrska me še čaka). Govora je bilo o tem, kako lahko študentje in fakulteta vplivamo na večjo prepoznavnost našega profila, o uvrstivi v poklicno kvalifikacijo, o možnosti opravljanja izpita za socialno varstvo (do zdaj to za nas ni bilo možno, čeprav smo se na faksu učili številne vsebine, ki pokrivajo to področje) itd. Govorili pa smo tudi o prostovoljstvu. Sama sem omenila, da sem že nekaj let prostovoljka, od karierne svetovalke (sicer super ženske, ki je odlično vodila sestanek), pa sem prejela komentar, da za mojo suverenost in izkušnje je to sicer super, ampak naj tega ne razlagam preveč naokrog, ker nekateri prostovoljstva ne jemljejo resno... To me je precej potrlo in užalostilo. Leta sem prostovoljka, nabiram izkušnje, ker jih v obliki plačanega dela, na področjih, ki me zanimajo, pač nisem mogla pridobiti in zdaj, namesto da bi si to ponosno pisala v življenjepis (pa si bom, nalašč), naj bi to skrivala in klonila glavo?!

Je prostovoljstvo nekaj sramotnega in čemu? Zame osebno ni važno, na kakšen način si pridobil izkušnje, tudi ne nujno, kakšne točno (tudi pri prodaji ali v strežbi se marsičesa naučiš, kar ti pride prav pri ostalih delovnih mestih- denimo komunikacije z ljudmi, ipd.), temveč le, da si jih. Pomembno naj bi bilo, ter cenjeno, da si se preizkušal v različnih smereh, področjih in razvijal določene kompetence. Menda pa ne šteje dovolj, če si jih prek prostovoljstva, oziroma nekateri delodajalci tega ne jemljejo tako zelo resno. Prej sem delala prek študenta, pa vendar na področjih, ki me najbolj pritegnejo in v katerih iščem delo: (priznam, sem ZELO razpeta med kulturo, sploh karkoli v zvezi s knjigami, - pogrešam kulturologijo, kjer sem diplomirala, ter med socialnim varstvom, delavnicami in delom z ljudmi- to pa je posledica zakonskih in družinskih študij)- na teh področjih pa sem si lahko določene izkušnje pridobila zgolj v obliki prostovoljstva. Zanimale so me (in me še) delavnice za osebnostno rast, delo z ljudmi, organizacija in sovodenje psiholoških delavnic, zato sem izkušnje, seveda bi bilo super, če bi bila še plačana, a tako je pač naneslo, pridobivala s prostovoljstvom. Zanima me tudi delo z ogroženimi socialnimi skupinami, zato se neformalno družim z odvisniki od drog in jim pomagam.

Ker pa sem nora tudi na literaturo, pomagam v bukvarni Ciproš. Tam nimam opravka le s knjigami, razvrščanjem itd, ampak tudi veliko stika z ljudmi- komuniciranje tudi s tujci, usmerjanje itd. In ja, delo je prostovoljno. Je v tem kaj slabega? Mislim da ne in da bom ponosno pisala vse te izkušnje v CV in ne samo tistih, ki so bile pridobljene v okviru izobraževanja ali študentskega dela, oz. zdaj prek avtorske pogodbe (pisanje člankov). 

Nekateri bodo prostovoljstvo cenili kot pridobivanje izkušenj in ga vzeli resno, nekateri pa (žal) pač ne. A tu jaz in vsi drugi, ki se kalijo v prostovoljstvu, ne moremo nič. Spremeniti se mora odnos do prostovoljstva, bolj bi se ga moralo priznavati, jemati resno, saj je delo kot katerokoli drugo- enako, kot če bi bila zanj plačana ali bi ga opravljala v okviru pripravništva. In ja, prinaša znanja, izkušnje in krepi iznajdljivost. Pravi delodajalci bodo to znali ceniti :)

Tuesday, September 8, 2015

Kaj se dogaja v notranjem svetu tihih oseb?


Tole bo spet nekoliko bolj osebna objava, se mi pa zdi, da se bo v njej morda našlo kar nekaj ljudi. 

Pisala bom o vseh, ki čutijo, da jih drugi morda jemljejo drugače, kot pa dojemajo sami sebe, v svojem notranjem svetu. V današnjem času se zdi, da so, vsaj navzven, najbolj priljubljeni, oboževani, uspešni in zanimivi, tisti, ki veliko govorijo, so srce zabave, polni domislic, idej, ambicij. Tisti, ki znajo motivirati in so zagnani, ki so polni energije, od katere jih kar razganja in s tem okužijo tudi druge.Takšne občudujem tudi sama, a ne vedno. Odvisno od tega, kako se počutim ob njih in ali se mi zdi, da je ta radoživost pristna, da so to res oni, ali pa je to le nastop. 

Še vseeno pa me pritegnejo tudi takšni ljudje, ki so bolj tihi, v stilu: tiha voda bregove dere. Ki jih spoznaš šele čez čas, ki imajo svoje trenutke, ko zares zažarijo, se pokažejo v vsej lepoti svoje osebnosti. In to po navadi ni sredi množice, ni na glas in niti ne z nečim, kar pritegne pozornost v prvem hipu. Pogosto so to izjemno inteligentni ljudje, ki pa delujejo v ozadju, se ne marajo izpostavljati. Ali pa občutljivi ljudje, ki delujejo 'mehkužno', se držijo zase, preprosto zato, ker se najboljše počutijo v svojem lastnem notranjem svetu. Ali vsi tisti, ki so preprosto mnogo bolj zanimivi, kot pa delujejo navzven. Je pa res, drugi tega ne morejo videti, ne zmorejo oceniti, kaj čutijo, razmišljajo te posamezniki, ki se, raje kot zgovornosti, posvečajo opazovanju, premlevanju. Ne glede na to, ali gre za umetniške dušice, za preplašene ljudi, za socialno anksiozne ali za nekoga, ki preprosto ne želi deliti samega sebe vsepovprek. Ki rajši počaka, včasih tudi leta, preden zaupa več. Vsi ljudje, ki raje poslušajo, razmišljajo, berejo, sanjarijo, kot pa pripovedujejo, se družijo in razkrivajo, bodo vedeli, kaj imam v mislih.

Zakaj pišem o tem? Ker sem tudi sama izrazito vase obrnjena oseba, pa s tem nikakor ne trdim, da smo takšni bolj zanimivi, kje pa, nima veze s tem. In 'introverci' in ekstravertirani so lahko karkoli: dobrodušni, slabi, zagrenjeni, vzvišeni, zanimivi itd. Smo pa vase zaprti vsekakor pogosto napačno razumljeni- kot neinteligentni, dolgočasni, nezainteresirani, sramežljivi, kar včasih ima, pogosto pa nima, veze s tem, da nekdo raje 'prebiva' v svojem notranjem, kot pa zunanjem svetu. Včasih je pisanje pač najboljša terapija in tudi sama sem takšna, da se najlažje izražam pisno ali pa prek pogovora ena na ena, ko zberem misli. To je hrana za mojo dušo. Nikoli pa ne bom delovala zanimivo, živahno, kot sonček, morda prej melanholično, zdolgočaseno, zaskrbljeno, globoko zamišljeno in čudaško.

Jap, kar nekaj pripomb sem že prejela v to smer, ampak zadnje čase nisem užaljena, zavedam se, da preprosto tako delujem navzven. Ker raje opazujem kot govorim morda vzbujam v drugih neprijetne občutke, se jim zdim sumljiva. Ker ne govorim toliko, ampak raje berem, tudi na avtobusu, sredi mesta, celo med prostovoljskim delom, če le najdem čas, delujem odsotno, tudi nevljudno. Ja, pogosto me knjige, pravzaprav že skoraj celo življenje, pritegnejo bolj kot ljudje. Je to nezdravo bežanje nekam v globino same sebe? Morda, je pa del mene. In ljudje so kot knjige. Če se poglobiš vanje, poslušaš in opazuješ podrobnosti, izveš marsikaj.

Kljub temu pa obožujem ljudi in bogastvo naših notranjih svetov. Hecno je tudi, da sem z nekaj osebami, morda štirimi ali petimi najbližjimi, zelo zgovorna, verjetno bi se oni smejali, če bi brali, da se ocenjujem kot tiho. Pa vendar, tihi, notranji svet me napolnjuje in to sem jaz.


Tuesday, September 1, 2015

Samospoštovanje in brezposelnost


Počasi se tudi jaz poslavljam od študentskih let. Medtem, ko se mi bo kmalu iztekel študentski status, razmišljam o vseh tistih, ki se, tako kot se bom kmalu tudi sama, soočajo z brezposelnostjo in sprašujejo sami sebe: Kaj bodo storili, kako se bodo znašli, kaj počeli in kaj vse skupaj zdaj pomeni. Razlogi za brezposelnost so številni, od tega da so podjetja šla v stečaj in so užaloščeni in premagani delavci ostali na cesti, prvič povsem nemočni in z občutkom, da niso več koristni, da ne spadajo nikamor. Prvi iskalci zaposlitve so vseeno, vsaj navadno, nekoliko bolj optimistični, saj jih nemalo zaviha rokave, se vrže v raziskovanje trga in pisanje prošenj. Nekje na pol poti, morda v čakalnici Zavoda za zaposlovanje, kjer menda, sama ne vem, a me verjetno čaka tudi to, puhti od jeze, bolečine in razočaranja, pa upanje upade. Tu ne želim govoriti o tem, kdo je kriv, o odgovornosti države in na drugi strani o odločitvah nas samih in o tem, kaj je v naši moči. Tako prvi iskalci zaposlitve kot tisti, ki so službo že imeli, a izgubili, se srečujemo z dvomi v sami sebe, padeta samozavest in samospoštovanje. Nemalo ljudi meni, da so za to, ker ne dobijo dela ali pa jim nihče sploh ne odpiše na prošnjo, krivi povsem sami. Res je, da se lahko naučimo pisanja motivacijskih pisem, pristopa na razgovoru, kako se predstaviti in podobnega, pa vendar tudi s tovrstno usposobljenostjo ni nujno, da bomo delo dobili. Ni vse na nas, res ne! Usoda je zvita in življenje nepredvidljivo, tako pač je.

S prijateljico sva se zadnjič pogovarjali o tem, koliko različnih dejavnikov vpliva na to, da nekdo ne dobi dela: od tega, kako si všeč osebi, ki te intervjuja, če seveda razgovor sploh dobiš, nekateri izbirajo po naključju, po zvezah in priporočilih drugih, včasih pa preprosto nismo to, kar delodajalec išče. Kot je rekla moja prijateljica, ti imaš eno predstavo, ko prebereš zaposlitveni oglas, tisti ki išče nove sodelavce pa ima lahko v mislih nekaj povsem drugega. Ali pa bo šefa zmotilo to, kako govorimo, kakšna je naša zunanjost ali kakšen naglas imamo. Krivično? Seveda! Namerno in hudobno? Sploh ni nujno, marsikaj se v nas dogaja na podzavestni ravni in tudi zaposlitveni intervjuji so zamotana skrivnost, preplet marsičesa, kar ni na razumski ravni. Izbrati novega delavca ni mačji kašelj in včasih delodajalcu nekdo preprosto ni všeč, pa še sam ne ve zakaj, oziroma se tega morda niti ne zaveda, rezultat teh procesov pa bo, da specifična oseba ne bo izbrana. Pa je lahko odlična in profesionalna, a energije pač niso 'poklopile', človeški faktor je odločil, da to ne bo novi sodelavec.

Pa vendar, ko za brezposelne minevajo tedni, meseci in leta, se kmalu začnejo obtoževati, da so nesposobni, slabi, da ne bodo nikoli dobili dela ali pa, da so vsi drugi bolj izobraženi in primernejši. Res je, marsikaj lahko storimo sami, vpišemo kakšen tečaj, se izobrazimo, morda poprimemo za prostovoljstvo, vendar moja poanta ni to, kaj vse, tega ni malo, lahko naredimo sami,  temveč to, da mi je hudo, ker se toliko ljudi, brezposelnih, daje v nič. Seveda so tudi takšni, ki obtožujejo delodajalce ter menijo, da sami vse počnejo absolutno popolno, a to je že druga plat medalje :).

Pa še nekaj pozabljamo, biti brez službe je TRENUTNO dejstvo našega življenja, kdo pravi, da bo trajalo večno? In še to: ljudje smo toliko več, ne delimo se le na zaposlene in brezposelne, saj imamo zanimanja, strasti, družino, prijatelje, domislice, poglede na svet, ambicije, mnenja ipd. Zakaj se s prijatelji in družino ne pogovarjamo še o drugih plateh življenja, ne pa le o tem kako grozno je biti brezposelen? Seveda da je, ampak če bi pogovori tekli tudi v smeri, kdo smo kot osebe in kaj nas veseli, mislim da bi se marsikomu dvignilo samospoštovanje in volja do življenja. Pa še spoznavali bi se med seboj in grem stavit, da bi iz sproščenih, raznolikih pogovorov brezposelnih, ki se ne bi vrteli le okoli dela, vzklilo marsikatero prijateljstvo ali celo kakšna zanimiva, spontana poslovna ideja.

Res je, brez dela ne moreš preživeti, pa vendar, gospa ali gospod brez službe ni le brezposelni, ampak človek s svojim življenjem, posebnostmi, talenti, karakterjem in osebno zgodbo. Večkrat pomislimo na to in tudi sami sebe ne zaničujmo, ne pomilujmo, v času brezposelnosti. Toliko več smo kot le oseba brez službe, cenimo se zaradi tega kar smo, ne zaradi tega, kar počnemo ali ne počnemo! Tega se učim tudi sama, saj vstopam na trg dela prestrašena, žalostna in zaskrbljena, ne bom lagala, morda tudi zato, ker sem enkrat, na kratko sicer, že okusila brezposelnost. A menim, da se moramo podpirati in se spoštovati!

Objem vsem zaposlenim in brezposelnim :)!