Sunday, August 23, 2015

Kaj pomeni biti čuden?



Čudnost je težko opisati. Če vsaj poskusim: morda je to en skupek, karakternih lastnosti, prepričanj, vrednot, hrepenenj, ciljev in/ali dejanj- nekaj, kar nam je pomembno, pa je morda v očeh drugih (ali tudi naših lastnih) drugačno, nenavadno, redko, sumljivo, celo nevarno, grozno, sramotno, ali pa nekoristno, smešno itd. Vsak ima lahko kakšno strast, hobi, navdušenje, nagnjenost, lastnost, mnenje itd- ki je pač malo.. no, čudno... Ko te nekaj tako fascinira, izpolnjuje, se zakodira v tvojo bit, ali ti preprosto polepša dan, da postane del tebe. Tvoj osebni podpis.

Mogoče je to celodnevno, vikend barvanje otroških pobarvank (čeprav sploh nimaš otrok), navdušeno stiskanje mozoljev, sebi in drugim, ali pa težki, po mnenju marsikoga brutalni, treningi, po katerih se počutiš močnega, pa čeprav veš, da si  pretiraval in boš jutri čutil posledice. Ali brskanje po spletu za informacijami, podrobnostmi iz specifičnih tematik, za katere si prepričan, da ne zanimajo nikogar drugega. Npr. o tem, koliko nog imajo posamezne vrste žuželk ;). Nekateri pa uživajo sami, v tišini, morda ribarjenju ali zgolj tišini, niti ne ob meditaciji. In to ure in ure.

In morda se včasih še sam vprašaš, zakaj bi še posvečal čas takšni navadi, če pa je nesmiselna, z njo ne zaslužiš, niti ne pripomoreš k bolj prijaznemu svetu. Je le nekaj, kar te posrka vase, ti ponuja pobeg v svoj svet. Za nekatere so to maratoni računalniških igric, za druge zbiranje skodelic, vera v paranormalno ali drugačni načini življenja: samotarski, z na glavo obrnjenim bioritmom, z načinom prehranjevanja, ki ga nihče ne bi razumel idr. Tudi goreča vera, v takšno ali drugačno božanstvo, prepričanje, da rastline trpijo, presnojedstvo, odklanjanje potrošništva in drugi stili življenja in prepričanj naj bi bili 'čudni'.

Je to čudno, OZ. kaj je sploh čudno? Nekaj kar izstopa od norm, nekaj, česar se lotevamo s fanatičnostjo, ki presega podoben interes drugih ljudi? Včasih so bile čudne (in dojete kot sprijene ter nevarne) čarovnice, danes so 'čudni' ljudje, ki nimajo televizije ali tisti, ki imajo le nekaj kosov oblačil. Čudni so tako tisti brez otrok, čudni so ljudje z osmimi otroki, čudni so redkobesedneži pa tisti, ki so ves čas nasmejani in govorijo kot navite urce. Vsi, ki so v nečem malo 'posebni', ekstremni, izstopajo. In ljudje jih obrekujejo.

A čudnost, če z njo nikomur ne škodujemo (tudi sebi ne, saj se hitro lahko stopnjuje v obsesijo, ko nam je pomembno le še to in nič drugega, ko živimo le še za to) je lahko prav tista plat naše osebnosti, ki nam daje unikatni pečat, popestri vsakdan, dela drugačne. Vsak je čuden na svoj način in včasih še sami sebe pri tem težko razumemo, kaj šele drugi, s strani katerih lahko padajo pripombe, posmeh ali pa le začudeni pogledi. Čudnost v načinu izražanja, mimika, nenavadna telesna govorica, razkriva marsikaj: našo osebnost, negotovosti, bojazni, posebnosti, bolezni idr.

Čudnost ni nič slabega. Sestavlja jo besedica ČUD- ko je nekaj vredno čudenja, občudovanja ali pa zgražanja, skratka je drugačno, vzbuja pozornost, radovednost. In čudnost se ne bi smela obsojati kar a priori. Lahko nas nauči marsičesa: o nas samih- če smo pozorni na naše čudne navade ali plati osebnosti, lahko spoznamo kaj nas zanima, kaj moti, kaj pritegne, kaj skrbi itd., ter o drugih. Opazujte vedenje, govorjenje, hobije, mnenja drugih, ki se vam zdijo nekoliko čudaška ali pač, no, nevsakdanja. Čudnosti pripovedujejo zgodbo vsakogar od nas- našo preteklost, vizije, posebnosti. In prav je tako. Vsi čudni, a na raznolike načine :). Več čudnosti, več unikatnosti!

Saturday, August 15, 2015

PREmalo ali PREveč: Oboje onesrečuje?


Ko sva bili z mami zadnjič v toplicah, sva se pogovarjali tudi o tem, kako je pri vseh rečeh najboljša nekakšna srednja mera. Tako glede načina življenja, izbiranja življenjskega sloga, kot tudi razmišljanja, posedovanja lastnosti ali pa materialnih reči.. Zanimivo, ko mi je mami zatrdila, da je to nekaj, česar bi se morali vsi držati, se mi je to sprva zdelo nekaj preveč enostavnega, na prvo žogo. A če dobro pomislim, ne gre le za puhlico, niti za pocukran nasvet, temveč za resnico. Premalo denarja ali preveč denarja? Načeloma nič od tega ne vodi v srečo, vsaj tak vtis sem si ustvarila v življenju. Premalo ali preveč dela? Preveč vodi v izčrpanost, bolezen, po drugi strani pa tudi premalo dela ni OK, saj se ne počutimo koristne, hitro lahko začnemo razmišljati o tesnobnih temah, včasih pa banalnih neumnostih, kar nas spravlja v stisko in slabša razpoloženje. Premalo svobode in preveč svobode? Ok, dokaj filozofsko vprašanje, pa vendar, kaj pomeni eno in kaj drugo? Verjetno ima vsak posameznik za to svojo lastno definicijo. Pri tem nimam v mislih zgolj fizične svobode, temveč predvsem svobodo duha (če ta sploh obstaja in kje so omejitve, oziroma kako sploh preveriti pri sebi, ali si čustveno, psihično in umsko svoboden ali ne, je že druga tema). Premalo svobode navadno onesrečuje, krati igrivost in ubija sproščenost, po drugi strani pa preveč svobode, npr. ko ne vemo kaj bi študirali, kje bi delali, če imamo na voljo 20 smeri ali poklicev, ali že ko nakupujemo hrano (ali oblačila), vodi v občutek kaotičnosti. V eksistencialno krizo. In v občutek nemoči, obupa, preokupirani z izbiro in številnimi možnostmi ne vemo več, kaj v resnici hočemo in kaj bi izbrali. Izgubimo se. 

Podobno je, po mojem prepričanju, tudi z osebnimi lastnostmi... Premajhna prijaznost je pač neprijaznost, v takšnem ali drugačnem oziru, lahko arogantnost, hladnost, nezainteresiranost ipd. Prevelika ali pretirana prijaznost pa se mi zdi nekako nepristna, osladna- saj vendar nismo vsi ves čas le dobre volje in nasmejani, mar ne? Kdor pa je vsak trenutek dobro razpoloženi sonček, no iskreno povedano, temu težko verjamem, pogosto se je izkazalo, da je to le obramba, kot maska, ki si jo ta oseba nadene, da z njo lažje prebrodi skozi stiske. Kaj pa sovraštvo? Sovraštvo je nekako izvzeto in absolutno negativno. Asociira me na hinavščino, vojne, ubijanja ipd. Le kako bi lahko 'ravno prav' sovražili, da ni preveč in premalo?

Preveč ali premalo make-upa (če smo že pri materialnih ali bolj telesnih, zunanjih vidikih izražanja in obstajanja)? Tudi to se mi zdi eden redkih primerov, kjer bi težko rekli, kolikšna je 'prava mera'. Preveč lahko deluje teatralno, pretirano, umetno, celo opolzko, pa vendar, zakaj pa ne, če se nekdo s tem izraža, je to del njegove osebnosti, poklica ipd? Po drugi strani pa nekaj takšnega, kot je premalo make upa zame sploh ne obstaja. Naravno je pač naravno, je smiselno, ne moti in ni izumetničeno. Make up je tisti izumljeni dodatek, ki ni del nas, temveč dodan, z nekim sporočilom.

Premalo ali preveč oblačil? Spet odvisno od okoliščin, pričakovanj, družbenih meril ipd.  Premalo časa ali preveč časa? Premalo navadno vodi v stres in tarnanje, preveč pa v dolgčas in obup. Premalo ali preveč seksa ali pa celo ljubezni? Hm, kdo bi sodil o tem... in če že, si upam staviti, da ima vsakdo od nas raznoliko predstavo. Preveč ljubezni pa se vendarle sliši nekako zadušljivo, obsedeno, kot lastnost nekoga, ki je posesiven, se vam ne zdi? Premalo ljubezni pa je žal nekaj, kar bi označila kar za virus človeštva in to neozdravljiv. Posledice pa so očitne na več ravneh: premalo ljubezni do živali, soljudi, do samega sebe, do ustvarjanja, učenja in še in še.

PRE- je pač zabavna predpona, ki označuje, da je nekaj, v določenih okoliščinah, mnenjih, zgodovinskem času itd., neustrezno, v eno ali drugo smer.... Kaj pa vi menite o tem?

Tuesday, August 4, 2015

Obsojanje svojega telesa kot oblika zlorabe....


Čedalje pogosteje zasledim, tako na spletnih portalih, blogih kot tudi v revijah, članke na temo popačene, telesne samopodobe. Z razliko od polnjenja stolpcev o tem, kako zredirati gube ali kaj storiti za manjši obseg stegen, se mi tovrstna pisanja zdijo veliko pomembnejša. Včasih je veljalo, da so zgolj najstnice obsedene s svojim izgledom, se primerjajo med seboj in želijo doseči ideal manekenskega telesa (ki ga je tako ali tako postavila družba oz. modna industrija). A v resnici imajo slabo telesno samopodobo že številne deklice, pri rosnih 8 ali 9 letih, nekatere so še mlajše, prav tako pa svoje telo zavračajo prenekatere odrasle ženske. Ne zgolj tiste, ki že navzven večkrat zlobno pokomentirajo svoje 'debele' boke, zavaljena stegna, grd trebuh ali roke, gube ipd. Te brezkompromisno, odkrito izražajo gnus do same sebe in kažejo nizko samozavest. Vendar pa je ogromno tudi takšnih, ki same sebe prezirajo na skrivaj, med samotnim motrenjem v ogledalu, med mukotrpnim in nervoznim kupovanjem kavbojk itd. Te se  ozrejo v zrcalo in skrivaj zajočejo ali zakolnejo, ker so po lastnem prepričanju ogabne, čudne, bedne, nevšečne, stare ipd. 

Res je, vsak od nas ima svoje trenutke, ko s seboj ni zadovoljen, vsi imamo tudi boljše in slabše dneve, pa tudi številne 'napakice' na telesu. Napake so to seveda po definiciji popolnega telesa in po merilih, ki smo si jih postavili mi sami. In jim sledimo kot sužnji, ker lepotna in modna industrija pač 'zagotovo vesta', kaj je lepo. Temu sveto verjamemo, zato si nikdar nismo čisto všeč. A ne gre za nikakršne drastične napake, temveč za unikatnosti, ki nas delajo takšne, kot pač smo. Ampak jih žal ne sprejemamo. Ogromno sovraštva, odpora do neperfektnega ženskega obraza in telesa, se kuha znotraj nas, žensk samih. Skoraj vse poznamo dneve, ali obdobja, skrivanja 'šlaufkov', neugodnega počutja ob ljubosumnem primerjanju prijateljičinega vitkega pasu s svojim 'zalitim' ali pa se primerjamo z dolgonogimi lepoticami, medtem ko smo same pač majhne (jap, priznam, dolgo sem imela kompleks zaradi svoje višine, tudi zato, ker so me okoli tega zbadali nekateri 'kolegi').Vse si kdaj nismo všeč in smo slabe volje, nekatere smo takrat tudi verbalno nasilne do same sebe in se morda zbadamo ali dajemo v nič. Razlogi so različni, morda le zoprn PMS, morda kakšen prepir, ki nas je zabolel, pa smo jezo raje projecirale v oštevanje lastnega telesa, morda smo se res malo zredile, pa ob tem, namesto da bi to skušale sprejeti in se pomiriti, da bomo to pač postopoma spremenile, začnemo grdo poniževati same sebe.

V ozadju tovrstnega, izkrivljenega pogleda na telo (ja, izkrivljenega, kar pa zame ne pomeni, da si lažemo in trdimo da smo popolne, tega pač ni, ampak izkrivljenega v tem smislu, da se ne spoštujemo in ne priznamo vsega tistega, s čimer pa smo zadovoljne in zaradi tega posebne), je marsikaj: od hujših razlogov: zlorab, travm, znižane samozavesti zaradi zbadanj sovrstnikov še iz šolskih časov ali s strani partnerja, do popačenega mnenja, pridobljenega na osnovi zlaganih reklam in privzgojene potrebe po primerjanju z drugimi. Ni enega vzroka, posledice pa so, pa naj gre za kronično nizko samopodobo, ki traja leta ali pa za le en slab dan, ko smo same sebi grde in se žalimo, iste: še nižja samozavest, še slabše počutje in še manj moči, energije, zanosa za življenje... In tako nikdar ne bomo srečne. Ker žal: nismo manekenke, ali pa pač nimamo dolgih, svetlečih las, niti nimamo lepe kože. Morda nismo visoke, nimamo lepih (po našem strogem mnenju) stopal, obrvi in še in še. Seznam kritike se nikdar ne konča. Nas to osrečuje? Ne verjamem!!

Vse imamo nekaj, kar nam, tako osebnostno kot telesno, pač ni všeč. Ampak kaj pa vse tisto, kar nas dela NAS? Pegice, jamice v ličkih ko se nasmejimo, lepa polt, morda posebej sijoče oči, lepe prsi, elegantni nohti, luštne ustnice itd. Vsaka ima nekaj. Predvsem pa: zakaj je tako pomembno, kaj nam na sebi telesno ni všeč? Kaj ni pomembneje to, da lahko ljubimo, hodimo, se smejimo, ustvarjamo, preprosto živimo? Kaj pa vse naše dobre lastnosti? Si jih priznamo? Dvomim!