Monday, May 25, 2015

Hrana, čustva in spomini: Danes to še velja?



Hrana so čustva, čutila in občutki. Ne gre zgolj za polnjenje organske baterije, za to, da funkcioniramo iz dneva v dan, iz ure v uro, dokler nam srce še bije, dokler še zmoremo. Že sam opis, čeprav dejstev, se sliši grozljiv in suhoparen, saj ljudje nismo (zgolj) biološki stroji. Hrana poboža naše brbončice, vonjave nam lahko prebudijo močne spomine, že sam izgled hrane nam lahko bodisi vzbudi lakoto, veselje, ali pa celo gnus, odvisno od tega, za kakšno hrano gre in kje smo odraščali. Naš okus določata tako geografsko-kulturno okolje, kot tudi družina, predvsem ta. O tem sem premišljevala zadnjič, ko me je dragi ves vikend razvajal s kulinariko. Ne s kakšno komplicirano, s petimi hodi, ampak s preprosto, a z ljubeznijo skuhano in iz srca okrašeno. Bila je prava poslastica za dušo in seveda za želodček. Ljubezen gre skozi želodec je rek, ki še kako drži. Prav hrana je tista, ki nas je od prvih utripov srca povezala z mamo, že prek popkovnice in nato dojenja, vse do hranjenja na otroškem stolčku in končno za mizo, skupaj z odraslimi. To, kako so potekali naši obroki, ali smo se ob njih prepirali, se ljubeče pogovarjali, smo jedli v tišini ali s polnimi usti govorili vsepovprek- to je naša dediščina. 

Tudi motnje prehranjevanja, čeprav se rezultirajo prav v zavračanju hrane ali prenajedanju, še zdaleč niso povezane zgolj s hrano, temveč odpor prehranjevanju pomeni samokontrolo čustev in bolečine. Kompulzivno prenajedanje pa ranjene duše, ki se ga poslužujejo, pogosto opisujejo kot zavarovanje samega sebe s prijetno oddejo, v katero se ovijejo, z vso maščobo svojega telesa, s prekomernimi količinami jedi, ki obdajo njihovo ranjenost, jih na videz pobožajo, tolažijo. Hrana je lahko kontrola, užitek, post, vsekakor pa močno povezana s čustvi, s spomini. Še danes se spomnim, kako sem z veseljem polizala ostanke sladke smetane iz velike sklede, smetane, ki jo je babica uporabila za pripravo sladic, kolačov, tort ali sadnih kup. Še danes se spomnim, da smo doma radi jedli palačinke, da smo imeli radi pečenke in da sem v vrtcu oboževala zelje in klobase. Že za zajtrk. Zakaj? Nimam pojma, so me pa v vrtcu pohvalili, da sem edini otrok, ki ima rad peso. Danes je ne maram preveč. Morda sem se je prenajedla.

Kaj pa nam danes pomeni hrana? V vrtincu hitre ponudbe, tako kot imamo danes instant odnose, instant, na en klik prilagojeno, komunikacijo, imamo tudi ogromno instant ponudbe hrane. Dosegljiva je na vsakem koraku, je poceni in bolj ali manj okusna. Nekako generična, zaužita na hitro. Vsaj tista, ki jo pojemo na avtobusu, na poti v službo, čez dan med malico. Nekaj povsem drugega, kot pa obrok, zaužit z našimi najdražjimi, kjer je vsak dražljaj okusnejši, ali pa grenkejši, odvisno od teme pogovora, energije med nami in osebo, s katero jemo. Poslovna kosila, rojstnodnevna praznovanja, prazniki ali zgolj skupna, vsakdanja večerja. Vse je močno povezano s čustvi, a danes je hrana, ob številnih priložnostih, žal izgubila svoj čar. Je le še gorivo, saj se nam mudi naprej. Delati, hiteti. Vase bašemo grižljaje iz bleščečih papirčkov, ali pa popijemo kakšen nizkokalorični, domači ali kar kupljeni, šejk. Kje pa je čas za žvečenje, za prepustitev kulinaričnemu in čustvenemu ugodju? Le premalokrat si ga vzamemo. Poskusite narediti eksperiment, kakršnega smo mi na faksu naredili z brusnico. Mogoče malo drugačen. Najprej jo na hitro pojejte in poplaknite s kozarcem vode. Ste kaj čutili? Verjetno ne kaj dosti, bilo je solidno ali zanič, odvisno od vašega okusa. V drugem poskusu pa si brusnico najprej ogledujte, prislonite jo k ušesu, poslušajte njen zvok, ja zvok, saj brusnica poka!, oglejte si njeno strukturo na lupinici. Nato vanjo počasi zagriznite in začutite njen sok in preplet okusov. Kakšno je bilo doživljanje sedaj?

Še tretja opcija- sestanite se s prijateljem, partnerjem, staršem, zaveznikom, nekom, s katerim vam je res super. Prinesite vrečko brusnic, oreščkov, česarkoli. Glejta se v oči, vmes jejta, pogovorita se. Izkušnja bo povsem drugačna, kot pa v primeru hitrega basanja oreščkov vase, npr. med gledanjem televizije ali delom za računalnikom. 

Instant odnosi, instant hrana, je to prihodnost? Če se odločimo, lahko temu protestiramo in ohranimo tudi spomine na babičino rojstnodnevno torto, na očkove nedeljske palačinke, na mamino domačo pico, ob priložnosti, ko nas je obiskala najboljša prijateljica, na fantovo omleto, na naše lastne, precej čustveno nabite, prve, bolj in manj uspešne kuharske začetke. Še danes vem, da sem mami in očku kot prvo jed pripravila nekakšno juho, zelo kmalu je sledilo kuhanje kave. Še danes sem kofetarica in to prebuja številne spomine...

Wednesday, May 20, 2015

Ko motivacija izpuhti: kaj narediti?!


O tem razmišljam že kar nekaj časa, saj sem oseba, ki se precej hitro navduši za marsikaj, ampak mi motivacija za dosego želenega dokaj hitro uplahne. Na kratko povedano- na marsikaterem področju nisem vztrajna in odločna. Sploh v primeru, če mi nekaj ne gre najboljše od rok, če imam občutek, da ne dosegam nobenih rezultatov ali da je vse skupaj brez veze...Ali pa tudi takrat, ko precenim, da bi na določeni točki morala nekaj že obvladati, pa imam občutek, da sem še vedno povsem nevedna. In to me razjezi in vse skupaj me mine, moje navdušenje pa se ohladi. 

To se mi je zgodilo pri planu, da se bom vrgla v učenje kakšnega tujega jezika (najprej nemščine, bolj za dušo pa npr. kakšne francoščine), pri sanjarjenju, da se bom poučila malo več o fotografiji (no to me je vmes že minilo, priznam), včasih pa nimam nobenih idej za pisanje in sem tudi zaradi tega slabe volje in izgubljena. Da ne omenjam, da fantaziram o tem, da bom nekoč dejansko nekaj napisala in izdala, mogoče le kratko zgodbo, mogoče kaj več.. Trenutno se mi to zdi milje daleč..Trenutno me grize, da moram izbrati temo za magisterij.. 

Odločiti se za nekaj je  zame vznemirljivo, adrenalinsko, tudi začeti migati je zame super, vztrajati, tudi, ko me vse mine in imam slabe dneve, pa je včasih znanstvena fantastika.

Dejstvo je, pa naj gre za poklicno udejstovanje, hobi ali osebnostno rast, da vsem ljudem motivacija občasno zamre. Kaj storiti? Meni osebno, pa še kar nekaj osebam, ki jih poznam, pomagajo naslednji pristopi:

1) Premor od iritacije: odmakniti se (pa tudi če je to le kakšen dan ali vsaj nekaj ur), od tistega, kar nas iritira in kjer nam primanjkuje motivacije. Najboljše je, če se takrat posvečamo nečemu drugemu, da se ne silimo v to, kjer imamo trenutno blokado. Vsaj meni, če se vsaj malo prediham in odmislim, to pomaga, motivacija se mi (vsaj delno) pogosto vrne čisto spontano.

2) Prijatelji, ki nas 'brcajo' v rit : Naj nas malo 'brcnejo' v rit, ko bomo želeli obupati in se smiliti samim sebi. Prosimo jih, naj nas spomnijo, čemu smo se sploh odločili za nekaj in naj nam dajo vedeti, da bomo navsezadnje razočarali sami sebe, če bomo obupali. Dober prijatelj, oz. zaupnik, pa naj bo starš, partner, sodelavec, ki nas postavi pred dejstvo, da smo se k nečemu zavezali in naj ne iščemo izgovorov, je zlata vreden. (Hvala vsem, ki prenašate moja obupavanja in me bodrite!)

3) Pisanje in ubesedenje želja:  Zdi se, da takrat, ko svoje želje zapišemo ali o njih na glas spregovorimo, pa čeprav le nam samim, še boljše pa je, če svoje ideje nekomu predstavimo, te postanejo bolj otipljive in resnične. Ko jih enkrat izgovoriš ali zapišeš, si jih možgani bolje zapomnijo in intenzivneje razmišljajo v smeri, kako jih doseči... (prav zato med drugim pišem blog, da sama sebe opominjam, kaj rada počnem in kaj želim še doseči).

4) Druženje s kreativnimi ljudmi: Sama sem bolj zaprte narave, vsaj na začetku, potem se sprostim, a opažam, da me spoznavanje novih ljudi in pa sodelovanje z njimi zadnje čase  navdušuje in navdihuje. Več glav več ve, oziroma več umov kreira več idej, kar pa še kako lahko pripomore k pogonu nekoliko zaustavljene motivacije.

5) Narava, potovanja, menjava okolja: Četudi je to le vikend, preživet nekje drugje ali celo le ena ura na sprehodu, po tem, ko celo popoldne preždim pred računalnikom, med pisanjem člankov, delom za kakšen projekt ali preprosto 'bluzenjem', se počutim čisto drugače. Če se odtrgam od interneta ali na sploh iz svojega stanovanja, grem teči, hoditi ali pa se odpravim na kakšno potovanje, se vrnem prerojena in z drugačnim pogledom ter osveženimi idejami. 

6) Ali sploh še želim to in zakaj? Sledenje zafiksiranim idejam pa je včasih neplodovito, saj se spreminjamo, s tem se spreminjajo tudi naša stremenja, občutki, okusi, vtisi.. Na podlagi novih informacij, ali osebnostnih sprememb, se je morda drastično spreobrnilo tudi naše dojemanje tistega, kar smo prej imeli za naš absolutni cilj. Vsake toliko se je dobro iskreno vprašati: ali je to sploh še tisto, kar želim, ali pa so se moje prioritete, zmožnosti, želje, toliko spremenile? In če so se, si je potrebno zastaviti nove motivacijske cilje. Le zakaj bi vztrajali na poti, ki nas totalno odbija in ubija? V katerih primerih pa je to vendarle smiselno, torej nadaljevati, četudi dvomimo v vse skupaj, pa je vprašanje za milijon eurov....


Thursday, May 14, 2015

Prekletstvo interneta: otopelost čutov


Zadnjič sva se z dobro prijateljico pogovarjali o tem, da naju celodnevno visenje na internetu, pa ne glede na to, kakšen je razlog, ali po spletu brskava iz dolgčasa ali pa zaradi službenih /študijskih obveznosti, prazaprav precej onesrečuje.. Nobena od naju ni na spletu non stop, vseeno pa sva za računalnikom velik del dneva. Ona brska za marsičem, jaz pa tudi. Za zanimivimi informacijami, za primernimi članki, ob vsem tem pa sva dosti tudi na Facebooku in si piševa prek emaila. A na tisoče emailov ne zmore nadomestiti, ne more se primerjati, z osebnim zadovoljstvom, ki ga čutiva, ko se srečava v živo. Pa čeprav se vidiva precej poredko, vendar nama je vsaka minuta 'resničnega' snidenja, torej na štiri oči, z vso zraven pripadajočo mimiko in melodiko govorjenja, veliko bolj smiselna in dragocena. Internet nudi marsikaj, od bedarij, obscenosti, do poučnih vsebin in priložnosti za širjenje obzorij. Navsezadnje Youtube kanal ne premore le posnetkov neposrečenih skečev ali reality šovov, temveč je na njem naloženih kar nekaj povsem uporabnih zadev, od dokumentarcev, intervjujev ter koristnih prispevkov iz raznoraznih področij. Prav zaradi brskanja po internetu sem ugotovila, da bi rada izpopolnila svoje zelo pomanjkljivo poznavanje zgodovine, sociologije, filozofije in ob tem spoznala še, da me spet mika učenje tujega jezika. Za katerega pa menim, da ni šans, da se ga lahko dobro naučim kar sama, brez intenzivne interakcije z drugimi. Zdi pa se mi, da je vse več ljudi, ki so po cele dneve 'družabni' na internetu, Facebooku in drugih omrežjih, v živo pa se le redkokdaj sestanejo. Kaj šele, da bi skupaj preživeli ne zgolj eno uro na kavi, ampak kar celo popoldne. 

In očitno je iluzija pričakovati, da bodo (predvsem mladi) ljudje množično spet hodili na sprehod v park, se usedli na travo,se povzpeli na kakšen grič ali se povabili na obisk h komu. Vse to še obstaja, ampak preredko. Internet mi pač ne omogoči vpogleda v prijateljičine oči in pogleda na njeno telesno govorico, prav tako sem zaradi več odprtih okenc pogosto nezbrana, pozornost mi bega od ene tematike do druge, nobeno moje internetno branje pa ni celostno, ne nagovori nobenih mojih čutov, zgolj vid. Pa še ob tem mi misli bežijo. Ob preživljanju ur na internetu se včasih zdi, da je zunanji svet le nekakšna kulisa, da se v resnici vse odvija na medmrežju- nakupovanje, druženje, izobraževanje, komunikacija, zabava itd. Če nam je pomembno le to, potemtakem skorajda ni potrebe, da ne bi večji del dneva preživeli kar v virtualnem svetu. A ob tem izgubljamo veliko- občutek svobode, svež zrak, skrb za razgibano telo, kvalitetno druženje in stik z drugimi in samim sabo, na celostni način. Internet ne razvaja naših vonjalnih, tipalnih čutov, ne poboža našega srca tako, kot ga lahko ljubljena oseba, ki se je lahko dotaknemo, zazremo v oči. Internet je zabava, je delo in informacije z vseh vetrov, ampak ni pa čutnost, ni resničnost, otipljivost, ne omogoča osvežujočega 'brainstorminga' s sodelavci ali prijatelji, ne ponuja delitve nasmeha, ni sreča, je le orodje.

S še eno kolegico pa sva prišli do sklepa, da internet resnično otopi čute, če mu to dovoliš. Zelo hitro posrka vase. Potrebno se je odtrgati stran in večkrat oditi ven, početi vse drugo, kot pa surfati. Zakaj bi dopustili, da klasične, retro družabne igre izumrejo, da se ne pogovarjamo več in da se ne posvečamo drugim hobijem? Kaj pa branje, šport, ples, vrtnarjenje, šivanje, risanje, karkoli, kaj je otipljivega in je treba to početi stran od računalnika? Blagodenje učinke minimaliziranja interneta sem občutila že večkrat, npr. vsakokrat, ko grem na potovanje in surfam le zvečer in na kratko. V tistem tednu so bili moji čuti prebujeni, bila sem bolj v stiku s sabo, svojimi željami in potrebami in vsekakor bolj pomirjena. Priporočam!

Monday, May 11, 2015

Niti mojih sanj (pesem)





Jutranja jasnina vsebuje sledi,
prefinjene niti mojih sanj teh dni.
In ko zbudim se v pisano pomlad,
želim postati sam svoj junak.

V sinji sobani sam sedim,
iščem rešitve, a nikdar jih ne dobim.
Gledam v odprto obzorje oceanskih milin,
a pogled ne seže prek neznanih nižin.

Friday, May 1, 2015

Tista (ne)potrebna slaba vest...


Ojej, spet imam slabo vest, se dostikrat slišim reči in potarnati. Tako mojemu fantu, kot mami, prijateljici, sošolki, komerkoli, ki mi je blizu in me je pripravljen poslušati. Glede česa pa imam po navadi slabo vest? V bistvu marsičesa in ko se pogovarjam z drugimi, spoznavam, da imajo tudi oni velikokrat slab občutek in da jih tarejo skrbi, ki jih označijo kot 'slabo vest'. Ker niso dovolj športali, ker so pojedli kos bureka, ker so bili nesramni do partnerja ali celo, ker čez vikend niso počeli prav nič, pa imajo občutek, da bi morali delati kaj 'koristnega'. Zdi se mi, da prepogosto to našo slabo vest mečemo v isti koš. Tisto slabo vest, ki je pravzaprav občutek odgovornosti in obžalovanje  nečesa, kar smo storili ali izrekli drugim, nemalokrat enačimo z drugačno slabo vestjo. Tisto, ki je pravzaprav koristna in je vezana na dejanja, s katerimi pocrkljamo sami sebe. Slaba vest zaradi prepovedane pice, ki smo si jo privoščili po mesecih discipliniranega prehranjevanja, slaba vest zaradi poležavanja, ker smo bili še iz primarne družine vajeni, da je tudi vikend namenjen delu in pospravljanju. Eno je slaba vest kot opozorilo našega bistva, da nismo ravnali prav in da moramo to popraviti, drugo pa je brezsmiselno mučenje samega sebe zaradi stvari, ki so pravzaprav dobrodejne. A ker so udobne, užitne, ker pobožajo naše brbončice, predvsem pa dušo, telo in dvignejo naše razpoloženje, imamo včasih občutek, da so to le neproduktivne in nesmiselne kaprice. Ki človeka le polenijo, ga poredijo, s katerimi dokazujemo, da nismo dovolj delovni, vztrajni, močni, sposobni ipd. In seveda, zato imamo slabo vest!

Ker smo odprli trač revijo, namesto Hegla ali literature za magistrsko. Ker smo ugriznili v slanik, namesto v, še toliko boljše, če je neškropljeno in domače, jabolko. Ker že en teden (!) nismo telovadili, ampak smo se namesto tega stiskali na kavču, edini sprehod pa je vključeval nekaj korakov do hladilnika na naši desni. In ker nismo bili dovolj na zraku, ampak smo gledali posnetke na Youtubu, ker nismo poklicali mame, ampak smo ji po liniji najmanjšega napora, ker se nam pač takrat ni ljubilo, rajši napisali sms sporočilo. Ker smo rajši ostali doma, kot da bi šli kositi travo na naš vikend, ker smo spali do enajstih... In še in še... Kaj smo zagrešili s tem? Privoščili smo si dekadentni razvrat brezdelja, sproščanja možganov in telesa. Če nas grize slaba vest, je to kvečjemu namig, da vendarle ne bo ostalo pri temu. Ker se bomo prej ali slej pač spravili k delu, razmigavanju in ostalim pridnim opravilom. Slovenci smo pač pridni....

A včasih pač paše zabluziti. Slaba vest je tu odveč, saj od nje ni prav nobene koristi, zgolj pokvari nam užitek tistih hedonističnih minut in popoldnevov...