Friday, April 24, 2015

Primerjanje z drugimi nima smisla?!


Moja velika slabost je, da sem se vse življenje primerjala z drugimi in še vedno me zelo zaboli, ko opažam, da sama nisem tako sposobna na številnih področjih, o katerih sanjarim, da bi jih izpilila (pisanje, khm, khm..), da nisem tako vztrajna, pogumna, motivirana, inteligentna, iznajdljiva, ustvarjalna in še in še.. Ampak to me ni pripeljalo nikamor, s tem sem dosegla le to, da sem globje padla v vlogo žrtve.. Zadnje čase pa se vedno bolj strinjam z mislijo, da se je nesmiselno primerjati z drugimi, kar pa se mi je sprva zdelo povsem nemogoče in nelogično. Kaj niso drugi tu zato, da se od njih učimo, da skupaj z njimi, oziroma celo zahvaljujoč njim, v določenih primerih seveda, rastemo?
Ja, do določene mere pravzaprav to drži. Ampak ne povsem, ne v celoti. Drug drugemu smo res lahko navdih, si podelimo izkušnje, znanje, mnenje, perspektivo, podporo, prijateljstvo, kritiko itd..

A kljub temu to ne bo nikoli dovolj. Ker mi nimamo za seboj njihovih zgodb, njihov bojev, prav tako ne njihovih karakternih značilnosti, načinov razmišljanja, čutenja. In velja tudi obratno- nihče ne more vedeti, res ne, lahko samo poskuša in se potrudi vživeti, kako je v naših čevljih. Na to se je fino spomniti takrat, ko nam nekdo pametuje in skuša prepričati, kako naj bi živeli, oziroma kje, kaj počeli, kako naj bi potekalo naše življenje, kakšne odločitve naj bi sprejemali. Npr. glede tega, na kakšen faks se vpisati, kakšno službo izbrati, kakšnega življenjskega partnerja, kakšno stanovanje, kam hoditi na počitnice, kam investirati denar, kakšne hobije imeti. Ker so naši načini in izbire pač tako brezsmiselni. Pravijo oni. Razmišljajo oni. S svojo življenjsko doto, ki jo prenašajo na nas. In obratno. Kdo smo, da lahko tako glasno in prepričamo trdimo, da so sanje naše kolegice, da bo postala slavna slaščičarka, neuresničljive? S tem jo bomo spravili v slabo voljo, drugega pa ne bomo dosegli. Lahko da to res nikoli ne bo postala, ampak NE MOREMO zagotovo vedeti. Morda pa bo, kaj pa potem?

Kar spomnite se na to, kako se počutite, ko vam nekdo zabije, da dvomi v vaše početje, oziroma da je brez pomena, da se nečesa sploh lotite, ker za to- nimate dovolj denarja, to ni iskano, za to nimate talenta ipd. Lahko je to direktno izpodbijanje vaših sanj ali pa le dvom, zavit v vato in sladkobne, kvazi tolažilne besede. Povsem verjetno je tudi, da vam ta oseba v resnici hoče le dobro. Tako kot želite vi zgolj dopovedati nekomu, da nima prav in da se iz njegovih načrtov ne bo nič izcimilo. Ampak tega ne veste!!

Tudi oziranje na druge, v smislu primerjanja, je pogosto neproduktivno. Sploh če smo ob tem frustirani. Lahko so nam v pomoč in za zgled, ampak za resnični napredek se je potrebno osredotočiti nase in se primerjati zgolj s sabo... Druge pa poslušati le do določene mere. Tako kot oni nas.

ps: Odhajam na krajši dopust v avstrijsko prestolnico, se beremo kmalu <3!


Friday, April 17, 2015

Drugačnost ni slabost (pravljica)


(opomba: zgodbo sem napisala že pred leti, objavljena je bila v spletni reviji Piki, potem sem nanjo pozabila, zdela se mi je malo hecna in naivna, a ker bi rada nekoliko obudila svoj strast do pisanja in sama sebe opomnila na to, da sem po krivici zakopala to svojo strast, jo objavljam še tule..)

Nekoč je živel črviček po imenu Mali. S svojo mamico, očkom in dedkom je živel na obrobju gozda, v prekrasni naravi, kjer je vsak dan sijalo sonce, zrak je bil prijeten in topel, vetrič pa se je nežno poigraval z listjem, s katerim se je Mali večkrat igral. Vendar mali črviček ni bil tako zadovoljen kot se morda zdi. Imel je namreč veliko težavo: ni imel prijateljev, zato se je večinoma igral sam ali pa se je družil s svojo družino. Sicer pa je bil sam samcat in ni našel vzroka zakaj je tako. Vsaj dokler se nekega dne ni odpravil na potep po okoliških vaških poteh.Počasi se je plazil, se grel na sončku in užival spomladanski večer, ko je zaslišal korake in dve veliki bitji, ki sta se mu približevali. Hodili sta hitro, zdelo se mu je da sta veliki kot drevesi in nemalokrat ga je bilo strah teh bitij, ki so glasna, velika in vse pomendrajo.
Potem pa mu je mamica nekega dne razložila, da se ta bitja imenujejo človek, ter da naj se jih ne boji. »Zakaj ne, saj so vendar tako velika in močna?«, je nekega dne Mali vprašal mamico. Ta pa mu je odgovorila: Veš, ljudje nas ne marajo preveč, menijo da smo grdi in se nas precej bojijo. Malija je to po eni strani potolažilo, po drugi pa razžalostilo. Zakaj te velike živali mislijo da je grd, in tudi njegova mamica, očka in dedek? Kaj je na njih takšnega? Ko je to premišljeval je zaslišal vreščanje: »Mami! O, fuj!« Manjše od obeh bitij, deklica,je namreč zavpila, ko ga je zagledala in pocukala mamico za rokav. »Res je precej grd, ampak daj no, saj je majčken in ti ne bo nič storil«, jo je skušala pomiriti mamica. Mali se je zamislil in povesil glavo. Zakaj ga vsi zavračajo? Plazil se je naprej in užival v nežnem šelestenju vetra in v petju ptičkov ter v tem, da je lahko opazoval nagajive bele oblačke, ki so se podili po nebu. Včasih je dobil občutek, da ga le narava razume, da gale ona ne obsoja, da se le njej ne zdi grd, čuden ali nenavaden.
 
Kar naenkrat je le nekaj korakov pred seboj zagledal krtka, ki se je kobacal iz svojega domka, iz rjave, smešne hišice, ki se je pod zemljo nadaljevala v dolg rov. Krtek se je obliznil in dejal: »Njam, danes pa se mi obeta slastna malica. Ti in tistale debela ličinka bosta pravšnja zame. Pridi sem malček, da te pohrustam!« Mali pa se je zaril v zemljo in čakal, dokler se krtek ni naveličal čakanja in je lačen izginil v svojo krtino. Mali se je zdrznil, saj mu je mamica že večkrat zabičala naj se krtom ne približuje, da tam zagotovo ne bo našel prijateljev, ampak bo kvečjemu končal kot njihova pojedina.
Črviček je bil že nekoliko utrujen, in opazil je, da je že zdavnaj skrenil z vaške poti, ter da se je že približal obrobju gozda. Naenkrat pa je zaslišal globoko in nemirno ječanje, in se zdrznil. Kaj je bilo to in od kod prihaja? Nenadoma je zagledal, kako je izza skale pogledalo nekaj velikega in rjavega. »Joj!«, je nehote vzkliknil. Vendar se predirljivo ječanje ni umirilo, ampak se je celo okrepilo. Zazdelo se mu je, da so te kriki bolj obupani, kot pa jezni.
»Ne boj se me«, je zaslišal žalosten glasek, ki je bil tako nežen in tako krhek, ki ga od mogočne, rjave zverine ne bi pričakoval. »Kdo pa si ti«?, je radovedno, a previdno vprašal Mali. »Kaj me ne poznaš?No saj ni čudno, nobena žival me ne, noben živalski mladič me ne pozna, saj se me vsi bojijo.« 

»No ja, res si velik in tvoje rjovenje je precej mogočno, vendar, če priznam po resnici, sedaj ko se pogovarjava, se te ne bojim več', je rekel črviček. »Kaj res ne?«, se je nasmehnila zverinica in se predstavila: »Moje ime je medvedek Bavbav. Takšno ime sem dobil, ker je moj oče želel z imenom pokazati, da je moja družina, pa tudi moji predniki, družina hudih zveri, ki se jih vsakdo mora bati. Očka je vedno poudarjal, da smo kralji gozda, in da ne smemo nikomur dovoliti, da bi hodil po naših poteh, niti se ne smemo družiti z drugačnimi od sebe.« 

»Kaj res?«, se je začudil Mali.»Ne razumem zakaj se ne bi smel družiti z drugimi.« »Saj, vem da je čudno. Jaz pa bi si tako rad poiskal prijatelja veš. Pa četudi je tako majhen in drugačen kot ti«, je nekoliko veseleje dejal Bav bav. »Kaj res, imel bi me za prijatelja?«, se je Maliju razsvetlil obrazek. »Seveda, zakaj pa ne?«, je bil začuden medvedek. »No ja, mamica mi je rekla, da se moram sprijazniti, da sem drugačen od drugih ter da se me marsikdo boji, ali pa se mu zdim grd.«, je razložil Mali. »Grd? Kje pa!Meni se zdiš zanimiv in drugačen.

Nekaj posebnega si.« »Kaj res, kaj tako lepega mi še nihče ni rekel. Veš, tudi jaz nimam prijateljev. In še nekaj ti povem: tudi jaz bi se rad družil s tabo. Prav nič se mi ne zdiš strašen.« »Kaj res ne«?, je kar zasijal od sreče mali medvedek. »Ne, res ne. Tudi ti se mi zdiš nekaj posebnega. Pravzaprav se mi zdiš lep. Imaš lep kožuh, ki se kar sveti, ter tako dolge, kremplje, da zagotovo lahko z njimi splezaš kamor hočeš.« »No ja, to je pravzaprav res«, je bil ponosen mali Bavbav. »Ja, ti si velik, mogočen in močen, jaz pa sem samo majhen črviček, ki se me vsakdo ali boji, ali me pohrusta, pomendra, ali pa se mu preprosto zdim grd.«, je potožil Mali. » 
 
Joj, nočem da si žalosten. Veš kaj sem opazil? Da si tako vitek, da se zagotovo lahko splaziš v vsako špranjo. In pa tako se tudi laže skriješ, da te nihče ne more najti. Hej,mogoče pa se lahko igrava skrivalnice«, je kar poskočil medo. »Misliš da res? Jaz in ti prijatelja? Bilo bi lepo. Pa poskusiva! Jaz se prvi skrijem, ti pa iščeš, velja?«, je bil Mali poln idej. In tako sta začela igro, ki je trajala vse do večera. Nato se je Mali vrnil domov, da mamice ne bi skrbelo. Naslednji dan pa se je zopet dobil s svojim nenavadnim prijateljem, s katerim sta se spet igrala. In spet. In spet. Skupaj sta nato odšla na sprehod ob sončnem zahodu. Drug ob drugem. Eden majhen, drugi velik. Eden spolzek, drugi dlakav. Eden šibek, drugi močan. Tako drugačna, a tako dobra prijatelja.

Ali proslavljate, tudi tiste mini uspehe?



Včasih sem slabe volje, ker se mi dozdeva, da v določenem obdobju, po nekaj dneh, letu ali celo nekaj letih, nisem dosegla ničesar izmed tistega, kar sem želela in da se pri meni ni nič bistveno spremenilo. A tudi po zaslugi pogovorne skupine za ženske, ''Dajte si priložnost'', ki sem se je udeleževala od januarja do marca, v prostorih Emocionalnega in mentalnega fitnesa v Mariboru, ter po zaslugi pogovorov s prijateljicami, sem spoznala, da ni čisto tako. In da smo do sebe pogosto nepošteni. Da si zadajamo ambiciozne cilje, stremenja, da pričakujemo veliko ni slabo, je pa slabo, če si ne priznavamo tistih vmesnih, majhnih, a nič manj sladkih zmag. Zanima me, ali se tudi vi kdaj zalotite, da ste razočarani nad sabo, tiste vsakodnevne dosežke pa kar odrinete, zamahnete z roko, češ, saj to pa ja ni pomembno?

Pa ne glede na to, da ste npr. skuhali nekaj odličnega, razrešili spor, ugotovili, da bi se radi naučili nečesa novega, spoznali, kaj ste počeli narobe, obudili hobi iz otroških dni, obnovili lepa, stara poznanstva, pri sebi razčistili določene stvari, se odločili za spremembo, spoznali, kako lahko prihranite več denarja, se odpeljali nekam, kamor ste si že dolgo želeli, a si niste vzeli časa, začeli živeti bolj zdravo, odkrili način, kako se sproščati, odkrili novo osebno strast itd. itd....- vam to sploh pomeni kaj, ali se vam ne zdi nič posebnega? Seznam je lahko neskončen in prilagojen osebnemu življenju vsakega posameznika. Če pogledate na svoje lastno življenje, je zagotovo kaj, kar danes počnete boljše, kot ste pred časom in nekaj, kar vas veseli, ste ponosni nase, vendar temu do zdaj niste dajali pomena. Menim da je to zato, ker nas je vse sram, da bi to, da smo lahko tudi ponosni nase, na glas priznali drugim, ker se nam zdi nekoliko arogantno, da bi sami sebi čestitali za uspeh. Ampak verjame, da če tega ne bomo počeli, ne bomo nikoli zadovoljni. In kako naj vemo, če gremo v pravo smer, če delamo, kar nam govori srce, če pa ne bomo naredili retrospektive in v obzir vzeli ne le sprotnih neuspehov, ampak tudi uspehov?

Je res vse to, kar počnemo na dnevni bazi, premalo: ne dovolj dobro, nič posebnega, premalo izjemno, premalo posebno?  Smo kritični do mini uspehov, ker se nam vse to ne zdi nič ekstravagantnega in unikatnega? Glede na kaj, oziroma koga, glede na katera merila se nam zdijo male zmage našega življenja malenkostne in vredne spregledanja (morda celo prezira, posmeha)? Vedno so in bodo obstajali bolj uspešni, bolj zadovoljni, bolj inteligentni, bolj zdravi, bolj samouresničeni ljudje. Ampak oni imajo dovolj dela sami s seboj... In obremenjevanj. In premlevanj. In dvomov.. Ali nam je v resnici mar le to, kar nam povedo drugi in ali res štejejo zgolj pohvale in ploskanja drugih? Usmeritve drugih?  Ali rabimo potrditev oziroma dovoljenje, da smo lahko ponosni nase?

Nam morajo res drugi  potrditi v smislu: ja, to počneš dobro, ja to je vredno tega, da proslaviš, to pa je nekaj povsem banalnega?

Na koncu dneva smo sami s seboj. In če smo takrat iskreni do sebe, je to največ. In še zdaleč ni vse slabo in malenkostno, brezvezvno. Če se trudimo, nekaj migamo, analiziramo, smo kdaj na tleh, popravljamo določene stvari, nekatere sprejemamo in odpuščamo, potem smo še vedno aktivni. In ne brcnemo vedno mimo, zelo pogosto naredimo kaj tudi prav in dobro. Ali tudi odlično. Pa četudi je to samo ajdova kaša z gobami, ki jo pohvali tvoj dragi ;).
 

Tuesday, April 14, 2015

Smisel življenja v srcu živi (pesem)




Naj smisel življenja v tvojem srcu živi,
napajaj z lepoto se zdravih in polnih dni.
Bodi ponosna na to kar si,
naj megla žalosti nikdar se nate ne spusti.

Ljubi v polnosti in uživaj v vsaki kaplji dežja,
vsak sončni žarek naj osvetli ti novo pot, polno upanja, poguma iz tvojega srca.
Ceni svojo modrost in vedi, vsemu boš kos.

Naj iskrica nežnosti in dobrote v tebi nikdar ne zamre,
vsakič znova naj novi plamen zaupanja v tebi zavre.
Zaupaj in vedi, življenje ima mnogo plati,
a vsakdo sam izbere si število sončnih dni.

Friday, April 3, 2015

Če ne tvegaš, ne boli, a tudi ne nagradi!


Minuli vikend sem se udeležila izobraževalnih delavnic Train the trainers, za vse, ki nas zanima delo z ljudmi, priprava delavnic, predavanj ipd. Za vse, ki bi se  nekoč morda radi preizkusili v nečem takšnem, še posebej iz področja psihologije, psihoterapije in drugih, sorodnih področij. Zbrale smo se same punce, večinoma psihologinje, jaz pa študentka zakonskih in družinskih študij. Nekaj dni za tem pa sem se po dolgem času sestala z nekdanjo sošolko, s katero sva se zelo prijetno zaklepetali ob kavici v mestu. Kljub različnim okoliščinam teh druženj, pa je tako med brainstormingom čez vikend, kot med diskusijo na štiri oči na plan večkrat vzniknila ena misel: Pomembno je tvegati v življenju. Ne samo zaradi službe in za testiranje samega sebe, česa si zmožen, kam lahko greš, temveč predvsem za izgradnjo lastnega samospoštovanja, izboljšanje samozavesti in za bolj polno življenje.

Kaj in kako tvegati? V mislih imam predvsem to, kar mogoče že dolgo nosimo v sebi, kot eno tlečo željo, sramežljivo upanje, vendar si tega ne upamo izvesti, ker nas je strah. Strah že samo poskusiti. Morda celo oditi, spakirati kovčke in tvegati. Takšna nisem bila nikdar, pa vendar mi je to prvič uspelo že kar nekaj let nazaj, ko sem se preselila v Maribor. Poslušala sem notranji občutek, srce in intuicijo, ter poskusila. Poleg tega zadnja leta delam na tem, da grem ven iz svoje cone udobja in se skušam več izpostavljati, tako delati na tremi, hkrati pa tudi bolj verjeti vase. Da pač ne bom umrla, če bom morala govoriti pred več ljudmi ali da bom vsaj vedela pri čem sem, če poskusim. Pa čeprav pogosto sledijo zavrnitve ali prave male katastrofe. Ampak tako se zdi le v tistem trenutku, pozneje se pokaže, da imajo tudi grenke izkušnje svoj smisel in sporočilo. Če ne drugega, je del sporočila tudi dober občutek, da sem vsaj poskusila. Kolikokrat v sebi pestujemo ideje, želje, kolikokrat nas nekam vleče, a niti ne poskusimo, ker se bojimo zavrnitve, tega, da bodo drugi odkrili, da v resnici ne zmoremo, ne znamo, nismo zanimivi. V resnici pa nas je strah, da bi razočarali sami sebe. Ali pa ne poskusimo niti s prvim korakom, ker gledamo predaleč v daljavo in smo žalostni, ker ne vidimo še končne, skristalizirane slike, dokončnega cilja. In ker ga ne, ne naredimo ničesar, saj se nam zdi, da če nimamo izdelanega že celotnega, odličnega načrta, da potem ni vredno narediti niti prvega, mini koraka.

Ampak čedalje bolj sem prepričana, da se vsak dober načrt začne s tveganjem, tudi z napakami, nekatere so zelo boleče in se po njih tudi dolgo pobiramo. Vsaka pot, vsako stremenje k nečemu, tudi k nečemu, kar pa smo si že skušali uresničiti, se je nekoč začelo z iskro upanja in navdušenja, pomešano z obilico strahu. Kar pomislite in si odgovorite- kolikokrat v življenju ste že kaj tvegali, vas je kar dušilo od tesnobe, ampak ste vseeno vsaj poskusili? Kakšen je bil občutek? Zagotovo sprva ne prijeten, a ne glede na izid, če ste si željo izpolnili ali ne, vam je ostala bogata bolekcija. Spomin, čustva, novo spoznanje o sebi, odnosih, o svetu in o tem, kam želite, da vas nese pot.

Če nikoli ne tvegamo, lahko živimo udobno in prijetno. A če v nas kar naprej nekaj gori, smo nemirni, a se vse ideje vrtijo le v naših mislih, da pa bi jih poskusili uresničiti, pa se nam ali ne ljubi ali pa nas je na smrt strah, potem bomo to tudi dobil. Obilico udobja in morda rahli dolgčas, ne pa tudi občutkov ponosa, razburljivosti in življenjske moči. Če spodleti lahko zelo boli, a če ne poskusimo, smo nekje vmes- malo apatični, vendar se bomo venomer spraševali: Kaj pa če bi si takrat vendarle drznil?