Friday, March 27, 2015

Ko se počutiš kot drek- ko je delodajalcem pretežko odpisati....


Zdi se mi, da je dandanes, vsaj večini, izredno težko sočloveku pojasniti, kje stojijo zadeve. Mu podati svoje iskreno mnenje, pa naj bo v samo nekaj stavkih, ali pa nekoliko obsežnejše in bolj opredeljeno. Kaj imam v mislih? Predvsem uradnejše interakcije, v katerih, ali po katerih, se počutiš kot drek, čeprav bi pričakoval, da bo nekdo na drugi strani vsaj toliko korekten, da bo odziven in te obvestil. Govorim o poslanih prošnjah za delo, ne zgolj  mojih lastnih, ampak tudi od drugih ljudi, kolegic in kolegov, pa tudi mojih seveda, na katere nisem prejela niti enega odgovora, niti skromnega: ''Hvala vam za poslano, a žal niste izbrani.'' Očitno je to v danajšnjem svetu, ko je bežanje časa, kar je res hecna stvar, saj čas sam po sebi tako ali tako ne obstaja, kaj šele beži, ampak je naš, priročen konstrukt, dobrodošel izgovor. ''Bežanje časa'' kot izgovor, ki ga nekateri priročno uporabljajo: Ojej, toliko in toliko prošenj dobimo veste.... Če si npr. kdaj drzniš vprašati, zakaj odgovora, vsaj nekaj vljudnostnih besed, po katerih bi vedel, kakšna je situacija, ni bilo.

Ampak zame to ni izgovor. Vedno je čas za to, da odgovorimo na kratko, četudi samo z ''Hvala, žal vam sporočamo, da niste izbrani''. VEDNO. Čas za to si je pač, če se imamo za človeške, empatične in sposobne, potrebno vzeti. Ni pardona. Nekdo na drugi strani čaka, nekdo se je potrudil, trepetal, v prošnjo vložil ves svoj trud in dušo. Pa tudi če ne, četudi je nekdo npr. spisal vse skupaj precej živčno, morda celo zdolgočaseno, skromno, ali pa preveč bahavo, morda  celo katastrofalno, slovnično in vsebinsko. Kaj pa potem? Moje mnenje in menim, da še od marsikoga, je, da si vsakdo zasluži vsaj ta minimum: jasno, pravočasno, vljudno pojasnilo. Da pač ni bil izbran, vendar se zahvaljujejo za njegov čas in trud. Četudi se oseba morda v resnici sploh ni potrudila preveč, nima veze. V primeru, da mu delodajalec odpiše, sporoča, da je odziven, da mu je mar za to, da iskalec zaposlitve čaka in si želi čim prej vedeti, pri čem je. Ne pa da delodajalci razmišljajo povsem kruto in brezobzirno, v smislu: Jim bo že ''potegnilo'', da niso bili izbrani... Hm, hm.. ja, jim bo, ampak ti ljudje so že tako napeti, prizadeti, z oskrunjeno samozavestjo, morda polni pričakovanji ali pa že obupani. In opravičeno naveličani in besni. So ljudje s čustvi, z odnosi, s hrepenenji in željo po tem, da bi dobili delo. Ali vsaj, da bi za povračilo dobili vsaj približek humanega odgovora. 

In pa tu so še ostali dogovori, ne samo prošnje za delo.. Dogovori, ki so bili obljubljeni, češ da so že fiksni, a v resnici nikoli uresničeni, nikdar pojasnjeni. Situacije, ko se dogovarjaš za nekaj, ko te menda že štejejo zraven, češ da je zadeva v teku, čez čas pa vidiš galerijo slik dogodka, oziroma projekta, ki je že bil izpeljan. In tebe niso obvestili. Lotili so se ga brez tebe. Nekje vmes so se očitno premislili, za kar pa imajo vso pravico. Ja, tako ali tako bi bila malo žalostna ali vsaj razočarana, a če bi preprosto napisali, da so se odločili za nekoga drugega, oziroma da me ne potrebujejo, ne bi ure in ure, ali pa kar dneve, razmišljala, čemu se mi niso oglasili in s čim sem si to zaslužila, oziroma upala, da morda pa iz te moke še kaj bo..

Tako da roko na srce, če vam dolgo ne odgovorijo, pa naj gre za poslano prošnjo za delo, ali celo za prostovoljstvo, prakso, za kakršnokoli sodelovanje, ali če se na enkrat vmes pogoji spremenijo, pa o tem niste obveščeni, ampak ste elegantno 'odpikani', potem vedite, razumem vas. Tudi jaz sem jezna, ogorčena, prizadeta in za to, da je nekomu škoda časa, ki bi ga namenil temu, da bi svojo odločitev sporočil tistim, ki čakajo, zame ni opravičila. Žal. Ne zavedajo pa se, da s takšno ignoranco povedo ogromno: o sebi, o podjetju, o svojih vrednotah, oziroma pomanjkanju le teh.

Monday, March 16, 2015

Kako drug drugemu pomagati pri odkrivanju potencialov?



V današnjem času in prostoru, ko je zelo težko dobiti službo,  se številni poslužujejo (pravzaprav poslužujemo, saj mednje spadam tudi sama) najrazličnejših pristopov. Številni se vpišejo na Zavod za zaposlovanje, udeležujejo raznoraznih izobraževanj, delavnic, ki pa so predvsem v smislu, kako oblikovati svoj življenjepis in kako se predstaviti delodajalcem. Vsekakor zelo pomembna tema, ampak če sami v sebi nismo samozavestni, nismo prepričani, kaj bi sploh želeli početi, pri tem nam pogosto ponagaja tudi obremenjenost s tem, koliko smo že stari, potem tudi naš predstavitveni govor ali CV ne bosta prepričljiva. Če niti nismo prepričani, kam nas vleče srce, si lahko pomagamo tudi sami, npr. s pisanjem zamisli, z dnevnikom, kamor vnesemo svoje sanje, razmišljanja, konkretne želje o tem, kaj želimo doseči, na katerem področju bi se še radi izobraževali ipd. Lahko si na vidno mesto nalepimo afirmacije, za katere pa menim, da vsekakor niso dovolj, so pa lahko en začetek, ki nam da en zagon in pozitivno energijo, da preobrnemo misli in ne vidimo vsega tako črno. Lahko sami sebe bodrimo, si napišemo listo svojih zmožnosti in talentov.. Ampak, bodimo iskreni- če to delamo sami  s seboj, to nikakor ni enako zadovoljivo, kot pa če o tem razpravljamo z nekom drugim. In to ne rabi biti nujno strokovnjak, ampak menim, da se o naših željenih, poklicnih, izobraževalnih in drugih ustvarjalnih, pa naj bo umetniških, podjetniških ali drugačnih, poteh, vsekakor premalo pogovarjamo s svojimi bližnjimi.

Skupno nam je tarnanje, ki vsekakor lahko pomaga, ampak če se vleče v nedogled, samo še bolj oteži pozitivno naravnanost pri iskanju samega sebe. Na dnevni ravni si delimo dvome v to, da bomo kdaj našli službo, kritiko državi in tudi zagrenjenost. Takšna čustva na nek način res povezujejo, a namesto da bi imela oba sogovornika od tega kakšno korist, da bi jima to dalo kakršen koli zagon, na žalost, pogosto nehote in čisto neopazno, drug drugega povlečeta samo še dlje v brezno obupa in nejevolje. Zakaj se ne bi s prijatelji, družino, znanci, sošolci, sodelavci, ljudmi, ki jih poznamo in navdihujemo, rajši v večji meri, kot pa da z njimi delimo svojo tegobo, pogovarjali še o nečem drugem: o idejah, možnostih, o tem, kje vidimo tako sebe, kot druge. Zakaj ne bi staknili glav in skupaj delali na tem, da bi pomagali odkrivati ne le svojih potencialov, ampak tudi možnosti ter sposobnosti, nadarjenosti drugih? Zdi se mi, da prepogosto žal le tekmujemo, ne pohvalimo nikogar, sami pa, jezni in obupani, ker nas ne opazijo, čakamo pohvalo. Čemu ne bi mi sami prvi pohvalili osebe, zakaj ne bi dali iskrene spodbude in izrazili svojo vizijo nekoga drugega? Morda, za to pravzaprav obstaja velika verjetnost, pa ta oseba sploh ne vidi, da jo mi vidimo kot npr. nekoga z dobro komunikacijo, kot empatičnega človeka, kot umetniško nadarjeno žensko, kot dobrega kuharja, kot moškega, ki je razgledan in ima poleg tega odličen pristop k strankam..Kot nekoga, ki je zelo dober v čem, a se tega niti ne zaveda ali pa to premalo neguje.

Čemu se ne bi medsebojno, vendar iskreno, pohvalili, priznali drug drugemu, da smo dobri na določenih področjih in morda pogumno začeli še kakšno skupno pot? Morda se iz skupnih zanimanj in prepletov talentov rodijo kakšne ideje ali celo sodelovanja za nekaj več: za projekt, za vizijo, za to, kako in na kakšen način pa bi v teh časih vendarle lahko izbrskali, ne le možnost za zaposlitev, ampak tudi možnost za spoznavanje lastnih darov. 

Marsikje lahko preberemo, da moramo verjeti vase, se podpirati, brati takšne in drugačne navdihujoče knjige, se mrežiti, se udejstvovati. A če o tem ne bomo spregovorili-, sama bi najrajši ustanovila kar kakšne motivacijske, bodrilne, pogovorne klube ali kaj takšnega, kjer bi sogovorniki spoznavali lastne in talente drugih-, nikoli ne bomo izvedeli, kako bi lahko delovali.. Menim, da cilj ni v tem, da prekosimo drugega in ga spodrinemo, ampak da se v svojih željah in talentih povežemo.. Kar pa se zdi, vsaj v naši državici, pogosto znanstvena fantastika, saj številni na to niso pripravljeni in ljubosumno varujejo svoje znanje, drugega pa bodisi vidijo kot prehudo konkurenco, ali pa kot nekoga, ki ni vreden njihove besede. A obstaja še veliko ljudi, ki vas bodo lahko podprli, vi pa boste tudi njim nastavili ogledalo njihovih talentov.

Wednesday, March 4, 2015

Žalost- prepustiti se ji ali jo odganjati?!


Spet tema, za katero me je navdahnila naša pestra, pogovorna skupina za ženske, h kateri sem se priključila januarja in ki jo obiskujem v mariborskem terapevtskem centru, Emocionalnem in mentalnem fitnesu. Nekoč sem se razmišljanja in razkrivanja v skupini bala, zdaj me je začelo bogatiti...

Žalost- koliko jo sploh zaznavamo pri sebi, do kakšne mere, kako nanjo reagiramo? Vsak od nas drugače, verjetno. Pri meni je žalost pogosto zakamuflirana z jezo, še pogosteje pa se povezuje s strahom.. Strah me je predvsem nečesa novega, pa odgovornosti, pa izzivov, pa stopiti ven iz cone udobja, a za tem se skriva žalost, dvomi v lastno zmožnost, kompetence.. Žalost pri meni redkokdaj nastopi silovito, če že, je bolj v obliki nekakšne melanholije, celo vdanosti in brezupa. Žalost mi je pravzaprav tečno čustvo, saj se mi zdi, da če se ji predam, ne naredim ničesar zase, samo stopicljam na mestu, 'jokcam', se zavijem v vato in se samopomilujem.. Včasih se mi je to zdelo nefunkcionalno, navsezadnje je jeza bolj produktivna.. Naša družba sicer precej obsoja jezo, šele nedolgo nazaj smo začeli bolj govoriti o funkcionalnih soočanjih z jezo, ampak še vedno se mi zdi, da je jeza nekakšna nalepka za agresivno osebo, ki se nima pod kontrolo, ki pretirava, ki izbruhne, je neuravnovešena in nespoštljiva. Kar sploh ni nujno res. Jeza je del vsakega izmed nas, je nujna, zdrava in sporoča, da hočemo spremembo in da nam trenutno stanje, dogajanje, ni OK..

Kaj pa žalost? Cankarjanska mati, vloga žrtve, pasivni in pogosto apatično ali otožno naravnani Slovenci smo dokaj povezani z žalostjo.. In kot taka, če samo obtičimo v njej, na dolgi rok res ni smiselna, saj nas izžame, odvzame energijo, voljo, celo kakršno koli usmeritev za naše življenje. In hitro ali zamahnemo z roko in jo potlačimo ali pa se utapljamo v njej. A na žalost bi morali, po mojem mnenju, pogosteje gledati kot na eno ključno dokazilo samemu sebi, da nas nekaj boli, da za nečim žalujemo, za nečem, kar se ni izšlo po naših hrepenenjih, ali pa ker smo nekoga ali nekaj izgubili. Navsezadnje smo lahko žalostni, ker smo izgubili sami sebe, določeno prepričanje, ker so se nam sanje zdrobile v prah.. Ampak ali si resnično dovolimo malo pestovati to žalost, ali pa prehitro zapademo v eno ali drugo skrajnost- v nasilno odločitev, da prepodimo žalost, četudi s substancami, s preusmeritvijo pozornosti ali grajo samega sebe, da pač to ni v redu in da žalujejo le šibki. Ali pa prehitro zdrsnemo v luknjo večne, neprekinjene žalosti, ki pa se kmalu odtrga od prvotnega vzroka in se prelevi v splošno žalostno, morda depresivno razpoloženje.. Ki ovira, blokira srečo in nam zamrzne čute.

Kako bi bilo, če bi si dovolili čutiti vsa čustva, tudi žalost, vendar o tem prosto, svobodno, brez slabe vesti govoriti- partnerju, prijateljem, bližnjim, sodelavcem, staršem, znancem, ? Če bi čustva ne bila dojemana kot neka ovira ali nekaj zoprnega, oz. prijetnega le, ko so takšna, da prinašajo ugodje, temveč kot pomembno sporočilo, kako se počutimo glede tega, kdo smo trenutno in kam gremo..

Zakaj odrivamo žalost, jezo, nemoč, obup? Zakaj se jezimo, če tako čutimo? Kaj bi bilo, če bi se svet začel pogovarjati o čustvih in bi drug drugemu ponudili ogledalo, možne rešitve, ne pa samo priložnost za potlačitev, tudi žalosti? Žalost kot izguba ni konec, ni sramota. Je slečena resnica, vendar v luči nove priložnosti. Prepustiti se žalosti, vendar nato tudi nekaj storiti, ni šibko, je človeško in zdravilno.