Friday, October 31, 2014

Stare zamere: Kaj pa rane, ki smo jih mi povzročili drugim?


Koliko nas je, ki še vedno nosimo v sebi stare žaljivke, bolečine, zamere? Ki kar ne moremo pozabiti, kako so nas sramotili v osnovni šoli, kako prizadeli v gimnaziji, kaj nam je rekla sodelavka in kako preziren pogled nam je namenila dolgoletna prijateljica? Kje so šele pikre, boleče besede partnerja, pa večna pridiga mame ali očeta, ki nas še vedno skeli. Pa smo se kdaj vprašali: kaj pa, če smo te besede, ostre kot meč, takrat so nam zaprle sapo, še dandanes pa jih pestujemo v skritih kotičkih, zaprašenih, a še vedno obstajajočih spominskih predalčkih, pravzaprav potrebovali? Mogoče sicer niso bile izrečene na najbolj sočuten, človeški, dobro hoteč način, morda niti niso bile dobronamerne, čeprav, če si priznamo, veliko pa jih je vendarle bilo, ampak smo bili mi takrat nedojemljivi za kritiko, za komentar. Ker ko si naperjen proti drugemu, ko uporabiš bodice obrambe in varuješ svoj ponos, lahko mimogrede spregledaš dragocenost besed in pogledov. Ki morda res niso prijetni, ne božajo in ne ploskajo našim dejanjem, potezam, osebnostnim značilnostim, ampak so v resnici pomembna sporočila, ki nam povedo, kako nas vidijo drugi in kaj izžarevamo. Kaj pa, če smo v resnici res bili nesramni, žaljivi, nerazumljivi, ošabni, videli le svoj prav, pa so nas drugi na to le opozorili, kot ogledalo pokazali naš pravi obraz v tisti situaciji? Priznajmo si: ni res, da je vzrok zgolj v nas, ali zgolj v drugih. V to, da so nas drugi prizadeli, ranili, nam izrekli to in ono, je vodil splet okoliščin, tudi to, kdo smo bili takrat mi in kako smo delovali. Če smo iz sebe bruhali agresijo, ljubosumje in nato naleteli na osebo, ki nam je to očitala, potemtakem nimamo izgovorov.

Po navadi se spominjamo, kaj vse smo doživeli in še vedno začutimo v sebi zbodljaj bolečine ob tem, ko izkopljemo drobce spominov na to, kako smo bili ponižani, osamljeni, zavrnjeni.. Pa je bilo to res, ali pa smo morda tudi mi zavračali druge, se spoprijateljili, ker smo jih potrebovali, a jih na skrivaj, da bi se ponašali pred drugimi, še kot nesigurni najstniki, opravljali pred drugimi? Kaj pa, če smo bili mi naperjeni, antisocialni ali pa po drugi strani resnično preveč občutljivi in premalo zanimivi, da bi pritegnili druge? Pa naj bo v najstništvu ali dandanes. In nič ni narobe s tem, takšni smo pač bili, ampak zavajajoče pa je, da bi še kar pestovali stare spomine, misleč, da so bile to le napake drugih, saj to ni celotna resnica. 

Tudi mi smo prizadeli marsikoga, vključno z nami samimi, izrekli mnogo napačnih besed, ki pa se vgravirajo v dušo, nerodno izpeljali stvari, ki bi jih morali boljše, tudi mi smo in še vedno, delamo napake, se ne potrudimo, da bi spoznali, kdo so drugi. Jih obsojamo, moraliziramo, stereotipiziramo, solimo pamet, ali po drugi strani, ker se nam nekdo zdi čuden ali pa že v naprej verjamemo, da z njim ne bi zmogli sodelovati, mu niti ne damo priložnosti, da bi ga spoznali. Radi kažemo s prstom in zmajujemo z glavo, češ, kakšni so bili in še so, drugi do nas in kako smo mi ubogi, a naše lastne vključenosti in odgovornosti ne maramo priznavati. Saj, če bi jo, bi se lahko zamislili in našli odgovore na to, čemu smo zasledili lesket užaljenih solz v očeh prizadete, ljubljene osebe, zakaj so se nekateri oddaljili od nas, bolje bi razumeli, da smo lahko marsikdaj neprijetni in nezaželeni v družbi..Da smo tudi mi lahko težki, okrutni. A nikar se ne slepimo in za stare rane ne obtožujmo samo čudnih časov ali drugih, saj so oni tudi odziv na našo lastno energijo, delovanje in razmišljanje.

Saturday, October 25, 2014

Obrambni mehanizmi: Božajo, a lažejo


Vsakdo ima svojo lastno šibo za samega sebe. Izgovore, opravičila, priročne in pomirljive, a v resnici lažnive. Zakaj? Saj nam ravno ti razlogi, v katere pa tako zelo trdno verujemo, da smo užaljeni, če nam jih kdo poseka s protiargumenti, nudijo uteho, varni pristan in največkrat tudi odrinejo tiste malo manj prijetne občutke. Govorim o obrambnih mehanizmih, številnih načinih, zelo iznajdljivih in unikatnih, original ukrojenih za vsakega posameznika posebej, ki nas pobožajo po duši, druge onemijo, s katerimi se obdamo kot z bodečo žico zidu, ki nas varuje. Na videz pred težkimi preizkušnjami, pred kaznijo, pred bolečino in drugimi, ki nas ne razumejo, nam težijo in nas obsojajo. A v resnici naj bi bil njihov namen ščititi predvsem nas same, nas obdati z mehko odejo, a ta odeja je stkana iz laži in pretvarjanj. Obrambni mehanizmi namreč lažejo, saj odrivajo naš strah, resnične občutke, ki so sestavljeni iz drobcev dvoma, žalosti, samokritike, upanja in hrepenenja. Obrambni mehanizmi so ena zelo priročna zadeva in so raznovrstni: posegamo lahko po tem, da krivimo druge, da s prstom kažemo na njih in nikdar ne priznamo lastnih napak, saj so vendar drugi tisti, ki ne uvidijo resnice. Lahko pa večkrat zamahnemo z roko in smo strogi do sebe: češ, kaj bomo jokali, to vendar ne pelje nikamor, ni produktivno, to je dokaz šibkosti, treba je naprej in zavihati rokave. To počno nekateri, spet drugi pa preprosto iščejo številne izgovore: tega ne morem, ker nimam: denarja, časa, talenta, poguma, idej, motivacije.. In spet imajo dokazilo, v njihovih lastnih očeh, zaradi katerega niti ne poskusijo, ne glede na to, da na tiho sanjarijo o marsičem. Ker je pač preprosteje najti vzrok mencanja na mestu, kot pa stopiti v neznano morje številnih nevarnosti.

Obrambni mehanizmi so mnogoteri, lahko so tudi, ironično, usmerjeni v to, da sami sebe povzdigujemo, češ da smo v resnici mi prvi: rekli, naredili, ugotovili, napisali, izumili nekaj, kar je pravzaprav naredil nekdo drug. Pri tem sebi pripisujemo uspehe in pozitivne lastnosti drugih oseb, vse z namenom, da bi sami sebe prepričali, pa tudi druge seveda, da smo odlični, da nam nikjer nikoli ne spodleti, smo boljši od drugih. Tudi pretirano hvalisanje bi lahko sodilo v to kategorijo. In v ozadju? Največkrat resnično globok dvom glede lastne vrednosti ter potreba po aplavzu. Vendar, kljub maski ošabnosti, hvalisanje v resnici izraža skrajno ranljivost.

Četudi na dolgi rok stvari bolj popačujejo in nam še otežujejo to, da bi v resnici odkrili, kdo smo in kakšna naj bi bila naša pot, pa nam v vsakdanu obrambni mehanizmi tudi pomagajo. Večkrat zakrpajo luknjice v našem srcu in duši, nam dajejo izgovore, da ostajamo takšni, kot smo. Seveda, to je zgolj zavajanje, a roko na srce, pogosto to prija, saj smo nagnjeni k hedonizmu, k ostajanju v coni lastnega udobja, k temu, da so stvari kolikor toliko popredalčkane in obvladljive. 

A kaj se zgodi, če se obrambni mehanizmi sesujejo? Zdi se mi, da je nerealno pričakovati, da se nikdar ne bi, saj že življenje samo pomeni garancijo, da se bomo srečali tudi z izzivi in bolečino, obrambni mehanizmi pa niso vsemogoči in popolni, saj se pogosto, največkrat v najbolj čudnih okoliščinah, zdrobijo v prah...

Saturday, October 18, 2014

K tebi vedno smem (pesem)




Tako malo je treba, da zadrhti,
da ob tvojem šarmu in pomežiku znori.
Ne manj, ampak bolj, z leti utripa moja bit,
zame sreča ni le fantazijski mit.

Ti veš, da moja duša pleše s tabo in tudi ko spiš,
čutim, da v sanjski intimi z mano se loviš.
Ni potrebe po besedah, vse se čuti, vse zazna,
nevidna vez med nama, več kot ti veš, mi da.

Vsak trenutek izzivaš, mi daješ ogledalo, ocenjuješ,
me v objemu nežnosti oblikuješ.
Če kam, vem, da k tebi vedno in iskreno smem,
sneti masko ni problem.




Wednesday, October 15, 2014

Strah pred uspehom: Kdo bom, če uspem?!


Povsod se piše in govori o strahu pred neuspehom, pred tem, da bi bili nerazumljeni,poraženi, slabi v nečem, da bi pogrnili. Kaj pa strah pred tem, da bi nas uspeh predrugačil? Kaj pa če nas je bolj strah uspeti, ne pa propasti, ostati neopaženi in izveneti, se porazgubiti med drugimi? V resnici je uspeh tako ali tako stvar lastne presoje, kaj nekomu pomeni, kaj je pripravljen narediti zanj.. Pa si ga v resnici želimo, ali pa o njem le fantaziramo? Kaj pa če je v resnici misel na okus uspeha vabljiva le v sanjarijah, če pa se pokaže, da ga počasi dosegamo, da smo že začutili prvo stopničko do tja- mar ne zamrznemo? Ko se nam začne dozdevati, da se nam bo uresničilo nekaj: česar si močno želimo, je ta želja v nas že od nekdaj, smo o tem vedno govorili prijateljem in družini (ali pa nismo in smo to strast ohranili zaklenjeno v našem srcu)- kaj se zgodi, ko se stvari pospešijo? In ko nenadoma npr. prejmemo nekaj komplimentov, postanemo prepoznani- če je to naša predstava o uspehu npr.-, ko naše delo ali hobiji ali pa katerekoli druge lastnosti in dejavnosti, ki jih želimo pokazati svetu, končno postanejo zanimivi za druge, ko naše delo ali strast, ter s tem mi sami, pokasiramo prve poglede pozornosti? Ko nas omenijo in ko začutimo pritisk: zdaj pa moram narediti še boljše, še več, biti še bolj produktiven, še zanimivejši.. In potem? Kaj bom potem? Mar bomo postali mašina, ki dela le še za uspeh, ta pa se mi bo izmikal ali še huje.- ga bomo dosegel, a se inkarniral v izpraznjeno karikaturo mene samega?

Ali ste si kdaj zamislili, kakšna oseba boste, ko dosežete uspeh, oziroma nekaj, kar vam osebno pač predstavlja uspeh? Hm, bo tista stvar, ki jo zdaj počnete le za hobi, ter skrivaj upate, da bo iz tega nekoč nastalo kaj več, morda izvenela in postala muka? Kakšne osebe boste, kakšna bom jaz, če kdaj, na nek način, morda uspem? Vas je kaj strah, da bi se prevzeli, ali, da bi delali preveč, da ne bi znali več uživati in počivati, se ustaviti in povonjati vrtnic, kakor pravi ena pesem? Kaj, če nas/vas bo uspeh preobrnil v naduteže, v nekoga, ki le še dela in se napaja od pohval drugih? Že, že, sedaj trdimo, da se to ne bi zgodilo, da bi ostali isti, nepokvarjeni, da bi v duši ostali to, kar smo. Pa res? Mar nas ni vsaj malo strah, da bi postali takšni, da si ne bi bili več všeč- ter s tem tudi drugim? Mene je strah, da če bi uspela, pa bi ostala več ali manj ista, da bi me vendarle drugi gledali drugače- lej jo, ta pa misli, kaj je, kako se nosi, kako se oblači, čisto drugače hodi in govori, kot prej, kar nekaj se 'rine ven'. Pa čeprav bi v globini ohranila to, kar sem zdaj, a ne gre zanikati, da uspeh vendarle te spremeni, vsaj malo, bi drugi menili, da sem sedaj avša, ki se meče ven.  Kako jih prepričati, da si, tudi če si nekaj dosegel, si uresničil kakšne sanje, ali dve, ostal ti? Da jih imaš še vedno rad in da se ne precenjuješ in jih ne želiš povoziti? Če pa te sedaj vendar vsi sumničijo in obirajo, ja, iz ljubosumja, morda, ampak to boli...

Kaj pa paranoja pred tem, da bi uspeh vodil v nezadovoljstvo s tistimi trenutki, ki pa ne bi bili tako zelo uspešni? Kajti, če dosežem nekaj, mar potem ne zvišam meril in nekaj, kar bi mi nekoč predstavljalo uspeh, pade nižje na lestvico in ostane le še zmerno zadovoljivo ali pa po novem to ožigosam kar za neuspeh? Mar uspehi ne vodijo v perfekcionizem, hlastanje, nenehne dvome? Si to sploh želimo? Ali pa je uspeh le prikladna fantazija, ki vznemirja, vendar osrečuje le, če ostaja imaginarna, uresničena pa vodi v paniko in nemirne noči?

Uspeh- to pomeni, pogosto, tudi nekakšno izpostavljenost pred drugimi, oder, na katerem bičajo, ogovarjajo, linčajo, interpretirajo po svoje.. Mar ni bolj prijetno nositi sivih barv, kot pa si nadeti neonski napis, ki nase vleče pozornost? Doseči nekaj, uresničiti velike ali male stvari, o katerih hrepenimo, pa naj bo to na študijskem, osebnem, poklicnem področju- vse to so zame majhni in veliki uspehi. Sprašujem pa se, koliko se sabotiram pri tem, da bi bila kje boljša, saj me je strah, da bi potem le še delala, da bi izpadla samovšečna, da bi me zavrnili, pa tudi, da bi me vse, kar bi bilo manj kot popolno ali blizu popolnosti, razjezilo in zagrenilo...

Morda pa je želja po pripadanju vendarle močnejša od želje po uspehu? Je strah pred uspehom v resnici pravi rabelj, ki nas omejuje, ne pa strah pred neuspehom? Je uspeh morda obsodba na osamljenost in nerazumljenost?

Monday, October 13, 2014

Valencia- 4. del: Španski oktoberfest in peščeni gradovi


V Valenciji nisva samo nabirala kilometrine, sedela na klopicah v parkih, fotografirala katedral in grajskih trdnjav, ampak tudi nakupovala, čeprav ne na veliko, nekaj malenkosti pa vseeno. Med drugim sva med pohajkovanjem odkrila Mangov outlet, kjer so bile cene kar konkretno, za pol ali še več, znižane. Ironično, a sredi največje vročine sem pomislila na bližajoče, mrzle mesece v preljubi, vsaj kar se tiče narave& ljudi, če že ne v političnem smislu, domovini, ter si kupila debelo, pleteno jopico.. 

Zanjo sem odštela 20 eurov, kar se mi res ne zdi tako veliko, poleg tega sem že dolgo iskala rjavo jopico, ki bi jo lahko kombinirala na vse, pri nas pa Manga, tudi v Ljubljani že nekaj časa ne več, sploh ni, tako da sem bila vesela, da sem končno spet naletela nanj. Ker pa to ni modni blog, ampak bolj lifestyle, oziroma življenjsko- tuhtajoč, rajši nekaj besed več o raziskovanju mestnih ulic. 


Naletela sva na številne, res zanimive in posrečene, grafite. Nekateri so krasili zidove bolj odročnih, stanovanjskih predelov, spet drugi pa so se bohotili na fasadah stavb ali dvorišč sredi centra. Bili so tako zanimivi in odlično narisani, da sva jih morala fotogafirati. Jaz sem morala pozirati zraven, čeprav načeloma sploh ne maram postavljanja pred objektiv, sem veliko rajši za njim.

Mestne ulice pa so naju razočarale le v enem pogledu- skoraj nikjer, oziroma na le določenih mestih, redkeje kot npr. v Barceloni ali New Yorku, sva naletela na postojanke s pitno vodo, zato je bilo polurno tavanje v vročini, v primeru rahle dehidracije, včasih kar mučno. Kar pa naju je razveselilo je to, da sva čisto slučajno naletela na bikoborsko areno, ki pa že nekaj časa ne služi več temu, bikoborbe so v Španiji prepovedane od l. 2011, hvala bogu. 

Namesto tega je, vsaj ta v Valenciji, arena sedaj namenjena predvsem različnim dogodkom in pa turističnim ogledom. Prav tiste dni, ko sva jo obiskala tudi midva, se tam organizirali neke vrste španski Oktoberfest, skratka veselo rajanje ob pivu in glasbi, čeprav ko sva bila tam, se ni še nič dogajalo, so pa nekaj pripravljali...


V zadnjih dneh dopustovanja pa sva obiskala tudi plažo- mimogrede, je prostrana in peščena, ampak naju nekako ni vleklo, da bi se sončila ali kopala, iz več razlogov: nikjer nobene sence, zgolj žgoče sonce, poleg tega je plaža dejansko precej nevzdrževana, malenkost zanemarjena.

Prav prijetno pa je bilo sprehajanje po promenadi okoli pristanišča, ogromno je bilo tudi stojnic z najrazličnejšimi spominki, oblačili, nakitom, poslikala pa sva tudi peščene umetnine. Nekaj, povsem zagorelih, tako kot ribiči, ki so lovili na pomolu, mladeničev, je namreč ponosno razkazovalo svoje umetnine iz peska- večinoma peščene gradove, vmes pa so se našli tudi obrazi iz mivke itd.. 


Prav na promenadi ob plaži sem naletela tudi na eno izmed vsepovsod prisotnih Ale hop trgovin, v kateri najdete vse živo: od kuhinjskih in pisarniških pripomočkov, izdelkov za dom, sandalov, rutk, nakita in še in še. Tam sem kupila nekaj spominkov za domače, nato pa sva se odpravila na metro in do nogometnega stadiona, tik ob katerem pa se bohoti ogromni šoping center.


Vendar pa sva bila že precej utrujena in zdelana, prepotena od sonca in hoje, tako da sva si privoščila le preprosto malico- od doma prineseno papriko in kos kruha, ter se že veselila odhoda v apartma in masiranja bolečih nog.. 


Čez nekaj dni je sledil odhod, ki je bil precej težak, saj sva vedela, da naju v Sloveniji ne bo čakalo poletje, ampak uborih 9 stopinj.... A ostali so lepi spomini, ki nikdar ne bodo zbledeli :)

Wednesday, October 8, 2014

Valencia (3. del)- Biopark s prepovedjo hrane in čudovito jamo


Eden izmed najinih ogledov znamenitosti, oziroma atrakcij, ki jih v Valenciji baje moraš videti, je bil namenjen Bioparcu, nekakšnem živalskem vrtu, urejenem po konceptu narodnega parka. Tja sva se za spremembo odpeljala z metrojem in nato hodila še kakšnih 10 minut, v primerjavi s prejšnjimi romanji, je bil tole le kratek sprehod. Bioparc naju je na začetku navdušil- plačala sva le polovično ceno, pa še ta je bila, vsaj po najinemu mnenju, zasoljena- 14 eurov na osebo (redna cena, brez akcije, bi bila kar 28 eurov na osebo!!!), nato pa sva bila kar malo razočarana in negativno presenečena. Zakaj? Že takoj po plačilu vstopnine so nama povedali, da je v park prepovedano prinesti kakršno koli hrano in pijačo, potegnili so naju na stran in prosili, če lahko odpreva nahrbtnik in pokaževa, kaj imava s sabo. 

Jaz sem pihala od jeze (halooo- vse bi morala zmetati stran, na peklenski vročini pa biti ali brez vode in hrane ali pa kupiti njihovo, seveda, drago, ponudbo okrepčil, ki je na voljo v parku), moj sopotnik pa se je znašel. Povedal je, da imava s sabo le nekaj kruha in zaprosil, če to lahko obdrživa, nekaj so zagodrnjali, vendar so naju vendarle spustili notri..Hvala bogu, da se je znašel, saj sem, vsaj jaz, ena izmed oseb, ki ima pri sebi ves čas vodo, poleg tega sva imela s sabo malico za cel dan.. In vse to naj bi zmetala stran, pod njihovo pretvezo,da je ukrep namenjen temu, da turisti s hrano ne bi krmili živali, v resnici pa se gre predvsem za biznis. 


Ne predstavljam pa si, ali tudi družine z majhnimi otroki dejansko zmečejo stran hrano za malčke, vse pripravke, ki jih tovorijo s sabo v previjalnih torbah in vozičkih? Upam, da jim ne težijo zaradi tega, če pa res pritisnejo na vsakega turista, da si mora dejansko hrano kupiti v Bioparku, pa se mi to zdi res brezobzirno...No ja, na koncu sva vendarle našla nekakšen kotiček za piknik, kjer sva pojedla najino hrano, ne pa kupljene, a sva se ves čas ozirala za osebjem in kdaj nama bo kdo zatežil. Ni bilo ravno sproščeno.


Vseeno pa je bil Bioparc zanimiv, živali so bile skorajda na dosegu roke, sploh žirafe, katerih glave so se stegovale le pol metra pod turisti, tudi sloni so se nama zdeli relativno blizu, namesto debelih ograj, železnih ali lesenih, kakršne so po navadi v ZOO-ju, je bila večina bivalnih prostorov živali zagrajena s kamni, teren okoli so obkrožale globji jarki, divje mačke so bile zagrajene s steklom.



Najbolj naju je fasciniral pogled na nilskega konja, ki je plaval med ribami, zelo blizu sta se mi zdela tudi slona, ki sta se v peklensko vročem dnevu (ja, spet je bilo okoli 35 stopinj in to brez vetriča) hladila s peskom, nekaj živali pa dejansko ni bilo sploh na spregled- morda so počivale v senci ali sem kam skrile (kdo bi jim zameril? Od mene je kar teklo!)


Unikatna pa se mi je zdela tudi umetno narejena jama s stalaktiti, ki je nudila vsaj malo ohladitve.





Da danes ne bom preveč dolgovezila, rajši prilagam več slik, da boste dobili občutek, kako je izgledal ta park, katerega ureditev v stilu nekakšnega safarija mi je bila zelo všeč. Naslednjič pa še nekaj o peščeni, a ne preveč urejeni, plaži s porjavelimi ribiči, ter mestnemu vrvežu in španski verziji Oktoberfesta :)

Saturday, October 4, 2014

Valencia (2. del): Dobrodošli v vesolje in peklenska vročina


Kako se je nadaljevala španska pustolovščina? Precej pestro in v znamenju potenja ter utrujenih nog. Ogromno je bilo treba videti, prehoditi, poslikati, si vtisniti v spomin in predvsem doživeti. Na trenutke pa sva odložila fotoaparat in raje uživala v vsem, kar je navdušilo najine čute. Užitkarsko je bilo že vreme- neverjetno toplo, na rekordno vroč dan pa je termometer pokazal kar 37 stopinj! 


Zdi se, da sem edini košček pristnega, žgočega poletja, ki ga pri nas pač ni bilo, nepričakovano doživela prav v Valenciji. Vremenska napoved je bila sicer precej nestanovita, omenjale so se plohe, a v resnici je deževalo le eno noč in dopoldne, pa še to le nekaj ur, vendar je to pravzaprav zelo prijalo, segrete, kamnite stene, pa se sploh niso imele časa ohladiti. Nisva pa raziskovala zgolj bližnje okolice, mestnih uličic, natrpanih z zanimivimi knjigarnami, umetniškimi ateljeji, galerijami, prodajalnami spominkov in prikupnimi bistroji, ampak sva se podala tudi na daljše ture. 


Tako sva si ogledala spektakularno, vsaj za naju osebno, saj sva velika ljubitelja znanstvene fantastike in serij, kot so Star Trek, Babylon 5  itd., arhitekturno čudo, ki ga tudi domačini ljubeče poimenujejo 'Mesto iz drugega sveta'. Pravzaprav je to kompleks znanstvenega centra, dvorane za raznorazne dogodke, Oceanografica, muzeja umetnosti in še nekaj drugih dvoran. 




Po svojih nenavadnih oblikah, ki močno spominjajo na vesoljske ladje, podmornice, harfo, ter s plitkim bazenom, futurističnimi, prozornimi čolniči in dolgimi, belimi hodniki, oziroma neke vrste promenadami, namenjenimi za sprehajanje in uživanje, je vse skupaj zares spominjalo na izvenzemeljsko mesto. Nama se je zdelo, kot da sva prišla na kakšno konferenco vseh ras vesolja, prizori so naju močno spomnili tudi na odlično ZF komedijo, Guardians of the Galaxy :). Samo poglejte te mogočne kupole, izčiščene in hkrati ostre linije, nenavadno kombinacijo beline in modrine, nekaj, kar nama je zares odvzelo sapo.. Mimogrede sva videla tudi 3D strukturo, sicer igralnico in plezalnico za otroke, v obliki Guliverja, poleg tega pa sva na isti dan obiskala tudi Oceanografic, kjer sva lahko opazovala morske leve, pingvine, morskega psa, se čudila nad reprodukcijo meduz in poslikala kar nekaj akvarijev v mega velikosti.




Na ta dan sva prehodila kar 11 kilometrov, vmes sva si privoščila sladoled, ki je bil v trgovini sredi Oceanografica seveda nesramno drag, vendar odličen, se je pa na žgočem soncu hitro stopil :). Že sprehajanje v zunanjem delu Oceanografica, po lično urejenih potkah, obdanimi s palmami in z meditativno glasbo v ozadju, sva uživala, notranjost kompleksa pa je itak zgodba zase. Slike povedo več kot tisoč besed in zato težko opišem, lahko pa prikažem, kako zanimiv dan sva preživela. 


Ko sva se vrnila domov, sva si privoščila okusnega lososa, naslednje dneve pa sva namenila Bioparcu, neke vrste živalskemu vrtu, obali in tudi nekaj malega nakupovanju, ki se je izkazalo za precej dobro kupčijo.. O tem pa prihodnjič, očitno se obeta še vsaj en člančič, namenjen Valenciji, saj sva videla preveč, da bi lahko vse stlačila v en sam zapis.

Aha, pa še tole- Španci so nočne ptice, zato je bilo moje spanje pogosto moteno- dretje in popivanje ob treh zjutraj, loputanje z vrati in predrzno režanje tik pod najinimi okni, poleg tega je bila izolacija v stari stavbi slaba, ampak nič za to, sva hitro padla v njihov tip funkcioniranja in si zato pač večkrat privoščila siesto, oziroma vsak dan kasneje vstala, privoščila sva si celo poležavanje do 11h ;)). Ampak kot pravijo, When in Rome, do like the Romans do :D