Wednesday, July 30, 2014

Sanje: Labirint bizarnosti in fantastičnih dežel


Od nekdaj sem bila fascinirana nad sanjami in čeprav pravijo, da sanje, če si jih čim prej nekam ne zapišemo, zelo hitro zbledijo, jih pač pozabimo, sem si jih kar nekaj zapomnila. In to ne le sanj izpred nekaj dni, v moje spominske mreže so se vtetovirale sanjarije izpred 12, ali celo 15 let.. Npr: Ko sem bila še najstnica, sem sanjarila predvsem o simpatijah, vmes pa so se v možgančke prikradle tudi grozljivke, npr. kot takrat, ko sem sanjala, da me je požrla ogromna miš in da sedaj z ostalimi talci čakam, kaj bo naredila z nami. Kljub temačni zgodbi pa je bilo vzdušje v taki situaciji, nadvse groteskni sicer, dokaj umirjeno. V sanjah je pač vse pomešano: zgodbe, ki se zdijo absurdne ali prave shrljivke, dobijo smisel, vse je nekako logično, a hkrati kaotično. Pogosto pa sanjam, da vozim avto, ter se zapletem v kakšno prometno nesrečo, kar zagotovo simbolizira moj, realni, strah pred vožnjo. Zanimivo pa, da so kiksi, ki jih z avtom naredim v sanjah, dosti hujši kot v realnosti- v sanjah zapeljem čez drug, prometno nabito poln, pas, se zabijem v stavbo, v drug avto, ampak te katastrofe začuda dobro prenašam in se manj obremenjujem ob tem, kot bi si želela reči- ah ja, pač delam napake, ni problema... Medtem, ko v resničnem svetu (hm, kdo pa pravi, da je to res resnični svet in da ni ravno obratno- da so sanje PRAVI svet in 'resnični svet' le sanje- to se mi zdi taka nora, pa hkrati zanimiva ideja), pa zapaničarim že, če vozim preblizu pločnika, če se mi zatakne prestava itd..

Sanje mi predstavljajo nekakšen svet v stilu Alice v čudežni deželi- ekscentričen, odpuljen, zmešan, ampak tudi temačen, tak da prestraši, a hkrati tudi nasmeje, začudi, da upanje ter da misliti... V sanjah se pogosto zavedam, da sanjam, ter se o tem rada pogovarjam s sogovorniki v sanjah, saj z njimi klepetam o tem, da pač samo sanjam in da moram počasi 'ven' iz sanj- ven zato, ker nemalokrat, ko se poslavljam od sanj, dobesedno poletim ven, skozi nekakšno luknjo, kot bi poletela ven iz neke iluzorne posode ali sveta, ukalupljenega v lonec. Če mi sanje niso všeč, imam včasih ta privilegij, da jih po lastni želji zamenjam, takrat močno stisnem mišice na čelu in si zaželim, da tistega tam ne bi bilo več: npr. zombija, duhov, ali samo čudne atmosfere, nato pa se čez hip znajdem v drugem, prijaznejšem svetu. Kar nekajkrat pa sem sanjala, da me na kakšni čudoviti plaži ujame tsunami, kar naj bi pomenilo, da me preplavljajo najrazličnejše skrbi in da veliko tuhtam, kar me sploh ne čudi, saj sem analitik do konca.

V sanjah rada tudi letim, včasih nad fantastičnimi deželami, podobnimi tistim v filmu Avatar, velikokrat pa so moje sanje tudi grobe, zadnje čase pa nisem žrtev, ampak, ups, kar morilka.. Nemalokrat sem zombijem s sekiro odsekala glavo, danes pa sem nekaj ljudi zaprla v celico in jih 'odpravila' z eksplozijo.. Hja, očitno je to posledica včerajšnjega filma, ki je pripovedoval o počasnem umiranju zaradi okužbe z radioaktivno snovjo.. In take teme pač ostanejo v meni in jih prežvekujem tudi v sanjah, saj so preveč močne, da bi jih kar tako odpravila.

V sanjah nemalokrat potujem, z avionom, ladjo, avtomobili, pa tudi čvekam z nanavadnimi bitji, navadno prijaznimi, enkrat me je eno, nekakšen hibrid med angelom in še nečim, počakalo kar na rajskem vrtu, ki je nenadoma zrasel iz moje dnevne sobe... V mojih  sanjah je čas nejasen, strukture stavb, narave in ljudi pa pogosto čudaške in podobne, stopljene oblike, kot so ure in obrazi umetnin Salvadorja Dalija...

Kdo pa pravi, da morajo imeti sanje kakšno jasno strukturo?! Vsekakor pa me včasih navdihujejo, drugič prestrašijo, sredi sanj sem tudi že jokala, a nikoli niso dolgočasne...

Monday, July 28, 2014

Celo življenje se učimo in mladi umremo!



To mi je rekla starejša gospa, udeleženka ustvarjalnih delavnic, na dnevnem centru za starejše v Mariboru, ko sem dejala, da se bom pa končno naučila vsaj nekaj ročnih spretnosti. Pred tem sem potarnala, da nisem ravno spretna, nisem dobra v finomotoriki, ampak vseeno pa sem bila ta dan zadovoljna. Uspelo mi je narediti rožico iz krep papirja, v roke so mi potisnili tudi knjigo, pravo enciklopedijo, o izdelovanju najrazličnejših vrst cvetov iz papirja, žice in drugih materialov. Čeprav sem se čudila nad kompleksnostjo postopkov in se v hipu zavedla, da bi takšno ustvarjanje zahtevalo ne le potrpežljivost in talent, ampak tudi mirne roke, meni pa se precej tresejo, me je že to, da se poučujem o nečem novem, razveselilo. Kot radovednega otroka, ki se čudi nad vsem, me je navdušilo, da sem po spletu okoliščin zašla med upokojenkami, ki so me lepo sprejele medse. Pravzaprav sem se jim pridružila kot prostovoljka, pri njih opravljam študijsko prakso, vendar sem že sedaj odnesla več, kot sem predvidevala na začetku. Pravzaprav me je bilo strah, da to ne bo zame, da se ne bom vklopila, a jeseni prihajajo novi izzivi in če bo zanimanje, bom imela čast organizirati in voditi bralne krožke za starejše.. Bomo videli! Če pa ne, pa se bo zagotovo zgodilo kaj drugega,sedaj še nepredstavljivega. Zadnje čase opažam, da zame še kako drži, da z upiranjem in iskanjem na silo ne pridem nikamor...

Zato se prepuščam dogodkom in sem vesela, da sem po dolgem času spet našla radovednost v sebi, iskrivo začudenje, ki je usmerjeno v marsikaj: ne samo v ročna dela, ki mi sicer nikoli niso ležala, niti zanimala, sedaj pa ugotavljam, da me pravzaprav pomirjajo, zagrabila me je tudi fotografija.. Za enkrat nisem preveč dobra, z izjemo nekaj slik, trudim se s starim fotoaparatom, ki ga bo treba kmalu menjati. Poleg tega pa sem nedolgo nazaj odkrila revijo Science Illustrated, ki izhaja tudi pri nas, ter se z navdušenjem poglobila v slike in podatke o vesolju, o nastanku lune, o teorijah nastanka nafte, celo o tem, kako poteka smrt: kdaj nastopi, kdaj smo zares mrtvi itd. Skratka, čisto slučajno sem obudila svojo nekdanjo strast, ki me spominja na šolske dni in mojo nekdanjo, ljubljeno knjižnico na Viču. Takrat sem iz nje vsak teden nosila kupe knjig, no bolj jih je nosil oči, saj so bile te skladovnice zame pretežke, nemalo od njih je bilo znanstvenih, naravoslovnih, pa o ljudstvih sveta, o vesolju, o vsem, kar je in je bilo.

Požirala sem teorije o nastanku piramid, o tem, kako živijo ljudstva na Pacifiku, še posebej so me, ter me še danes, privlačijo fotografije ljudi, saj se mi zdi čarobno, kako raznoliki smo si itd. Sedaj, pri 27-ih letih sem spet obudila to strast do raziskovanja in branja o ljudeh, o svetu, o živalih, o teorijah in čudenjih..

Poleg tega pa razmišljam, da bi poskusila še kaj novega, vendar vem, da novega konjička, strasti, nikakor ne smem načrtno iskati. Pojaviti se mora samo, ko mi bo namenjeno, kar me bo pritegnilo, bo pravo.

In res je, kot mi je dejala gospa: celo življenje se učimo, nikoli ni prepozno, mladi umremo. Mislim, da je s tem želela povedati, da nikoli nismo prestari za nič, da umremo mladi v svojem dojemanju in dognanju, saj ostaja še toliko neodkritega in neraziskanega, tudi če bi se vrgli v raziskovanje o sebi in svetu, se vsako minuto posvečali le temu, bi umrli nevedni....Vedno ostaja nekaj, kar bo neraziskano in kar ostaja skrivnostno...

Thursday, July 24, 2014

'Razočarali' smo druge!?

 
Ideja za to temo se je rodila po klepetu s kolegico, ki mi je zaupala, da nečesa, kar je nedolgo nazaj naznanila krogu prijateljev in znancev, na koncu koncev ne bo naredila. Premislila si je in pač izbrala drugačno možnost, četudi je prej iskala nasvete v prvi smeri. Sedaj, ko vendarle ne bo storila koraka, ki ga je dolgo načrtovala, je menda 'razočarala', celo razjezila, užalostila, določene svoje kolege, ki so šokirani, da je 'kar tako' menjala mnenje. Ker se sedaj, ko ne morejo več pomagati, čutijo nekoristne, morda celo nespoštovane. Tudi jaz sem že doživela nekaj podobnega. Razočaranje drugih sem denimo začutila takrat, ko sem se odločila prekiniti nesmiselen in slabo zastavljen projekt, ki ni vodil nikamor in pa, ko sem s težkim srcem končala prijateljstvo, ki me ni več osrečevalo. In še dandanes me zaradi tega pogosto peče vest, analizirala sem se do onemoglosti: sem res razočarala vse te ljudi, sem res tako slaba? Sem jim vzbujala kakšna upanja, jim karkoli obljubljala, da je sedaj čutiti tolikšno razočaranje, bolj ali manj prikrito? Nisem! Torej zakaj so razočarani?! Obrazložila sem, zakaj sem se tako odločila in poudarila, da nikomur ne želim nič slabega in da ne obžalujem ničesar za nazaj. Vendar je končna odločitev, da grem svojo pot, vendarle MOJA.  Mar nimam pravice živeti tako, kot čutim? Brez  iskanj potrditev in odobravanja?!  Kaj ne gre v resnici za moje lastno življenje, odločitve, s katerimi bom morala JAZ živeti iz dneva v dan in navsezadnje, če bom spoznala, da sem se uštela, bom pač morala ubrati drugo pot?

Razumem, da so drugi lahko užaljeni, če se jih, realno ali pa le po njihovem občutku, ne upošteva, da so jezni, žalostni, prizadeti.. Ampak, da so pa razočarani? Mar to pomeni, da so drugi ob nas le zato, da vedno izpolnimo njihova pričakovanja, da se na podlagi njihovih mnenj odločamo za življenjske stile, službe, partnerja, hobije, za to, kar bomo naredili iz sebe? Je prav, da v veliki meri upoštevamo druge, jim želimo ustreči, ter jih kar naprej sprašujemo za mnenje? Zdi se mi ,da delno sicer ja, da v tem ni nič slabega in saj vendar živimo tudi zato, da se povezujemo z drugimi, da drug drugemu obogatimo, popestrimo, osmislimo življenjsko popotovanje. Ampak, ko ti nekdo zabrusi, da je razočaran nad tabo, ali pa takšen očitek razberemo med vrsticami, je smiselno, da se sploh obremenjujemo s takim mnenjem? Vseeno nam verjetno res ne bo, ampak če je nekdo razočaran nad nami: kaj sploh lahko naredimo glede tega, razen da to pač sprejmemo in si mislimo svoje?

Očitanje, da smo nekoga močno razočarali, se mi zdi navadna manipulacija, oziroma v najboljšem primeru nesočutna in nepremišljena izjava. Morda je to celo načrtovana strategija, s katero nas nekateri želijo potisniti v kot in vzbuditi slabo vest, morda pa so celo ljubosumni na nas... Največkrat pa cilj sicer ni namerno škodovanje, ampak iskreno, morda tudi podzavestno, prepričanje, da bi mi morali ravnati in razmišljati tako, kot so želeli oni, zato so pač razočarani, saj smo se odločili po svoje. Brez čakanja na odobritev, na 'blagoslov', na njihove nasvete. Res je, vsak ima sicer pravico izraziti svoje neodobravanje, ampak dramatično poudarjanje razočaranja se mi zdi pretirano in tudi nepošteno do sočloveka. Razočarati pomeni le, kot mi je nekoč zelo posrečeno obrazložila mentorica naše prostovoljske sekcije, da nekdo ni več 'začaran' vate, da ne živi več v iluzijah in sprevidi resnico.

In pa, če smo sicer razočarali druge, ne pa tudi sami sebe, to nekaj šteje, mar ne? Mar ni bolj smiselno, da poslušamo svojo 'vest' in prisluhnemo, kako se počutimo ob lastnih odločitvah? Če ob tem koga razočaramo, pa tudi prav.... Hujše se mi zdi, da razočaramo sebe in z muko živimo iz dneva v dan...

Friday, July 11, 2014

Kdaj, če ne zdaj?Ukrepati ali razmisliti?!



Večkrat niham med skrajnostima: ali se v nekaj prehitro zaletim, ali pa premlevam, tuhtam različne možnosti, si v glavi predstavljam nešteto možnih scenarijev in vse, kar gre lahko narobe. Če pa že vidim uspeh, v tem, česar se želim lotiti, pa me prav tako zagrabi panika. Nekje sem prebrala, da večkrat oklevamo zato, ker nas je pravzaprav strah lastnega uspeha! Zanimiva misel, sprva se zdi nekoliko nelogična, ampak niti ni... Ker če bomo uspeli- tu zadaj namreč tičijo strahovi: ali bodo nato drugi na nas drugače gledali, se bomo sami spremenili, postali nepopustljivi, zateženi perfekcionisti in še slabše začeli sprejemati neuspehe? Na splošno pa v svojem življenju pogosto kombiniram: ali popolno neodzivnost, pasivnost in tuhtanje v glavi, v kateri pa se mi motajo različne, potencialne reakcije: odgovori, dejanja, ali pa kar takoj reagiram, butnem ven izjavo, nekaj naredim takoj. V trenutku, brez pravega razmišljanja.

Včasih se to izkaže za dobro, saj mi uspe v delčku sekunde ohraniti točno določeno misel, oblikovati specifično besedo, s katero bi nekaj želela izraziti, ki bi jo, če bi čakala, že pozabila in njena namestnica ne bi bila več ista... Včasih sem spontana in se mi to obrestuje, ker me nagradi z občutkom adrenalina, živosti, poguma, občutkom drugačnosti in svežine.. pa čeprav gre za banalne stvari, npr. zadnjič sem prišla domov iz kavice s kolegico, moj dragi je v dnevni sobi telovadil, pa čeprav je bilo rečeno, da se mu tisti dan ne bom pridružila in bom počivala in lenarila, sem se mu, takoj ko sem prestopila prag, pridružila.. Kar z makeupom, v oblačilih za ven, nisem se niti preoblekla, samo spela sem si lase v čop in sezula čevlje.. Malo me je začudeno in navihano pogledal, se nasmehnil in trening se je nadaljeval- čeprav je bil on že na polovici, saj je začel že, ko sem bila jaz še zatopljena v klepet nekaj kilometrov stran, pa me to ni zmotilo... Navadno bi komplicirala, hitela iskat športni modrc, se dolgo segrevala itd, ampak potem bi bilo res že prepozno.. Enako spontano, sicer ne čez noč, ampak po dokaj hitri odločitvi, sem se vpisala na nadaljevanje študija, prav tako sem spontano našla dve novi prijateljici, ki sem ju spoznala na internetu in brez zadržkov namignila, da sem takoj za to, da se vidimo v živo in na štiri oči.. Pa sem navadno bolj sramežljiva pri sklepanju stikov in mencam, tako da tudi to ni bilo ravno tipično zame.. In še danes nikakor ne obžalujem, saj sem spoznala dve super punci :).

Dokaj hitro sem se preselila tudi k fantu, čeprav je bilo po merilih mnogih prehitro in tudi preveč noro, in tudi mene je bilo strah in me je glodal črv dvoma, ki mi je govoril, da ga sploh ne poznam še dobro. Pa mi ni bilo nikoli žal.. Pa je bilo spontano, brez dolgih analiz in delanja seznamov prednosti in slabosti, samo z upoštevanjem srca in intuicije.. In odločitev je padla prek kratkega pogovora, v katerem so bile bolj kot besede pomembni občutki..

Medtem, ko tudi pogosto odlašam: ne naredim stvari, ki bi jih morala, pa so mi neprijetne, a tako nujne, npr. statistične raziskave za faks, odlašam tudi s stvarmi, ki bi jih želela početi, pa nekako ne najdem moči za prvi korak, ne navdiha za to, kako ga izvesti, preveč se zapletam v podrobnosti in potem ne naredim ničesar... Ker me je strah, da bi pogorela na celi črti in razočarala samo sebe in druge. Mogoče bi bilo res boljše, da naredim natančen načrt za 'velike' stvari in hrepenenja, ali pa bi bilo boljše, da bi sama sebe brcnila in jih začela TAKOJ... Vsaj vedela bi, pri čem sem.. Tako pa se tolažim, da je prehitro, da je potrebna premišljena 'strategija'.. Morda res, najverjetneje pa s tem zgolj opravičujem lastno pomanjkanje poguma....

Kako pa po navadi reagirate vi? Bolj spontano ali po dolgem, analitičnem razmisleku in delanju seznamov v svoji glavi? Ali odvisno od situacije?


Monday, July 7, 2014

Kako lahko pričakuješ, da te bodo spoštovali, če se ne spoštuješ?!



Naslov je povzet po besedah iz knjige Štirideset pravil ljubezni, ki jo trenutno berem in me zelo navdihuje. Govori o zdolgočaseni ameriški gospodinji, ki jo potegne v vrtinec branja zgodbe o drznem dervišu brez dlake na jeziku, ki prisega na potovanje v samega sebe. Eno od 'pravil', po katerih živi, je to, da ne moremo pričakovati, kaj šele zahtevati, spoštovanja in ljubezni od sočloveka, če se najprej ne ljubimo sami. Zdi se mi, da še kako velja tudi obratno: kako to, da se čudimo temu, da odbijamo ljudi, če pa v resnici cele dneve nergamo, se pritožujemo nad vsem, jamramo..? In zakaj smo jezni, če nam govorijo, da smo ubogi in nas pokroviteljsko trepljajo po ramenih? Najverjetneje je to zato, ker izžarevamo nekaj, zaradi česar utegnemo spominjati na žrtev, na izgubljenca in obupanca. To sem spoznala na lastni koži, ko sem bila pred leti osamljena, žalostna in sem hrepenela po novih poznanstvih. In to tako zelo, da sem vse začela odbijati in da sem se vsem smilila, čeprav je bilo to zadnje, česar bi si želela in me je samo užalilo. Hotela sem imeti nove prijatelje, znance, nekoga za klepet v novem, meni še precej neznanem, mestu, ampak sem si tega tako močno želela, da sem bila že obupana in jezna, ker se to še kar ni in ni zgodilo.

In res se ni, vse dokler sem ljudi odbijala s svojimi, pozornosti lačnimi očmi, vse dokler so čutili, brez besed, samo prek zaznavanja moje energije, avre, kakorkoli rečete temu, da si želim stikov in da jim imam toliko za povedati, da bi jih najraje kar 'napadla' sredi ceste :).  Šele, ko je moje hlastanje po poznanstvih malo usahnilo, oziroma se preoblikovalo v sprejetje stanja, kakršno je bilo in v tiho zaupanje, da je vse že zdaj tako, kot mora biti in prepričanje, da se bo že še zasukalo drugače, šele takrat se je plošča obrnila... Na enkrat sem v sebi nosila drugačno energijo, bolj sproščeno in pomirjeno, ne več tako ihtave in posesivne, ampak bolj zadovoljno- sama s seboj in življenjem..

Tudi jaz čutim energijsko sporočilo drugih ljudi. Nekateri mislijo, da lahko vsakogar očarajo in obrnejo okoli prsta, ker so to počeli do sedaj in so v to tako prepričani, da so postali samovšečni, a ljudje to kmalu začutijo in jim nekaj začne delovati prazno, površinsko in zlagano... Začutim tudi posameznike, ki se ne spoštujejo in so prepričani, da niso vredni ljubezni, prijateljstva, da je prav, da samo garajo in si nič ne privoščijo. Ko govorijo o sebi, čutim, da so sami sebi najhujši sodniki, sovražniki in strogi vojaški poveljniki, ki si ne dopuščaj niti ene napake, niti ne sprostitve, sreče.

Vse bolj sem pozorna na to, kaj čutim ob ljudeh, kaj mi sporočajo, ne le z besedami, ampak s svojo telesno držo, intonacijo glasu, izrazom na obrazu, preučujem, kakšen je relief njihovega obraza: ga prepredajo smejalne gubice ali črte stalnega mrščenja in zategnjenosti..

Vsak ima svojo, bogato življenjsko zgodovino, drži, morda pa se ne zavedamo dovolj, da je ne sporočamo samo s pripovedovanjem in odločitvami, ampak tudi z energijo, ki jo drugi začutijo že, ko stopimo v prostor, ko se usedemo na avtobus, ko stopimo, samozavestno ali pa ponižno, pred okence na pošti.... In ni smiselno, da se jezimo, če nam drugi ne dajejo tistega, česar ne namenjamo sami sebi ali da smo zgroženi ob njihovem sovraštvu, če smo v resnici tako polni gneva do sebe....