Thursday, June 5, 2014

Pametovanje drugim- res poznamo njihov notranji svet?



Zagotovo bo tole poznano večini izmed vas/nas.. Pametujemo drugim, jim sugeriramo, kaj bi bilo fan narediti v njihovem življenju, kje mi vidimo rešitev za njih, naj naredijo ali rečejo to ali ono, naj se lotijo tega in tega... naj izgovorijo te besede, ko so sredi papira, ko želijo doseči kompromis, ko jih partner prizadane, ko jih kolegica razjezi.. Polni smo nasvetov, odkimavanja z glavo, ko se zgražamo ob slišanemu, saj bi mi gotovo ravnali drugače, bolj modro, racionalno, rekli pravo stvar, saj mi kristalno jasno vidimo, kako bi ta situacija, tega našega sogovorca, v resnici morala potekati.. Pa res? Čemu v resnici pogosto dajemo nasvete glede vsega: življenjskega stila, osebnostne rasti, denarja, zdravja, samozavesti, odnosov, komuniciranja, poklicne poti itd.itd, ki pa se jih, po možnosti, sami sploh ne držimo? Mar to pomeni, da prijateljem, znancem, kolegom, sorodnikom.., katerim tako prepričano in pokroviteljsko svetujemo ter jih želimo navdušiti za naše poglede, dejansko prodajamo laži? Ne, v resnici je navadno bolj zamotano... Verjamemo, kar govorimo, resnično mislimo,da imamo uvid v njihova življenja in poznamo rešitve za njih, tako navadno čutimo in pristopimo z dobrimi nameni, ker smo prepričani, da zadevo celostno razumemo.

A zakaj se sami ne držimo svojih lastnih idej, nasvetov, predlogov, komentarjev, ki jih tako veselo žlobudramo drugim? Morda zato, ker so drugi naša ogledala in bi morali nasvete, ki jih damo njim, v resnici podati samim sebi, pa nam je to čudno, preveč abstraktno, ker nam ta mnenja niso všeč? Ker nismo v stiku sami s sabo, ampak obstajamo le v komunikaciji z drugimi? Ker je lažje kot soočiti se s sabo to, da vzamemo pod drobnogled življenja drugih?

Kako to, da skoraj računamo na to, da bodo drugim, sploh prijateljem, naši nasveti vedno razumljivi, smiselni, odlični, da jih bodo zagotovo upoštevali, se strinjali, nam pritrdili? Včasih to res storijo in takrat si, priznajmo, vsaj na tiho prištejemo zasluge, trepljamo sami sebe, si mislimo, kako zelo modro smo svetovali, da očitno pa imamo nekaj pojma, kako je super občutek, ko nas drugi upoštevajo...

Kaj pa ko te 'pametne' nasvete zavrnejo- na lep način, ali pa pohodijo, spljuvajo, se na ves glas zarežijo ali pa celo z gnusom pokažejo, da govorimo oslarije ali celo hude žalitve? Takrat pa so oni 'čudni' in ne uvidijo naše 'resnice? Kako lahko trdimo, da v resnici poznamo njihovo notranji svet: doživljanja, čustva, misli, prepričanja, predsodke, strahove, tesnobo, upanja, temno in svetlo plat njihove duše? Čemu si jemljemo pravico pametovati, svetovati, sploh če za to sploh nismo naprošeni, pozvani? Pa tudi če smo: zakaj nas čudi, če vsi naši pogledi pač niso sprejeti? V resnici nismo v čevljih drugih, pa si večkrat domišljamo, da lahko pametujemo, okaramo, pomilujemo, a s tem v resnici razvrednotimo!

Drugi nam ne bodo vedno ploskali, pa naj bo zato, ker nas preprosto ne želijo razumeti, niti ne prisluhnejo, ali pa nas še kako spoštujejo, vendar vseeno odločno zavrnejo naš pogled. In za to imajo vso pravico!