Friday, January 31, 2014

Normalnost: Kdo in kaj je spoh normalno?!




Se vam zdimo Slovenci normalni? Kaj pa vi sami sebi? Verjetno se strinjate, da vsekakor ste normalni, sposobni, dobri državljani, marljivi, mar ne? Je normalen tudi vaš zunanji izgled? Imate normalno postavo, nos, obrazne poteze in trebuh? Kaj pa vaši prijatelji in znanci? Je med njima morda kdo, ki je res malo, hm, čuden pač?

Sama vprašanja, nobenih odgovorov :). Malo namigujem na nekaj, kar se počasi približuje in sicer v okviru zanimivega prostovoljskega projekta Kdo je tu normalen?, pri katerem sodelujem.  Že kmalu, prav kmalu, bo javnosti na ogled filmček, ki smo ga zasnovale prostovoljke mariborskega Inštituta za osebnostni razvoj. S kratkim videom bomo malo provocirale, spodbujale razpravo, vprašanja o raznoraznih profilih ljudi, o raznolikih karakteristikah, življenjskih stilih... O tem, kaj je normalno in kaj ni :).  Odpiramo vprašanja, kot so: So homoseksualci normalni in če niso, zakaj ne? Kako se prehranjujejo in kako živijo normalni, ter kako nenormalni ljudje?

Kaj pa je meni normalno? Hm, težko reči, ker svojih mnenj pravzaprav ne oblikujem popolnoma sama, saj sem že od rojstva avtomatsko pod vplivom določenih misenih shem, vplivom družbe, vzgoje, kulture, v kateri živim... V sebi (žal ali pa ne) že nosim določena mnenja, predsodke, naše preljube Slovenije, seveda pa tudi mnenja in vrednote iz primarne družine.. To pa ni izgovor ali ovira za to,  da se ne bi trudila razmišljati širše ali drugače, s svojo glavo. Vsekakor pa se je moj pogled tekom let spremenil in še vedno se spreminja. Včasih tudi na dnevni ravni, odvisno, kako normalno ali noro se počutim v nekem trenutku :).

Mogoče bi rekla takole:  'Noro' ima zame lahko ali pozitivno ali pa negativno konotacijo.. Noro je zame lahko nekaj, kar je noro dobro, noro prisrčno, všeč mi je nora zaljubljenost, tudi noro, nepozabno potovanje in noro odpuljen film :). Lahko pa je nekaj tudi noro boleče, noro zlobno, nesmiselno, noro nerazumljivo. Npr. fizično nasilje že spada med nekaj, kar je zame osebno povsem noro, tudi nenormalno in neodpustiljivo.

Normalnost se mi včasih zdi nekoliko dolgočasna, vsekakor pa jo povezujem z nečim, kar je ukročeno, prilagojeno, dogovorjeno ipd. Včasih pa to sploh ni slabo, saj nam je vsem lepše, če se npr. držimo osnov bontona, prometnih pravil, ipd.. Normalnost je lahko složnost, sožitje, razumevanje. Lahko pa je tudi ovira, zamejevanje kreativnosti, spodbujanje uniformiranosti in obsojanje drugačnosti, diktiranje, kako in na kakšen način živeti.

Kot 'nenormalno' je lahko dojeto karkoli, kar izstopa, česar se bojimo, ne razumemo.. In mi sami smo sodniki in tisti, ki tvorimo definicije normalnosti in nenormalnosti...

Kmalu pa boste lahko videli in ocenili naš filmček na to temo :)

PS: Kaj pa se vam zdi normalno, kdo je po vašem prepričanju, občutkih, normalen?

Tuesday, January 21, 2014

Popolna kariera in postava: Res šteje le to?!


Zadnje čase se mi zdi, da ljudje zelo poudarjamo ambicioznost, vsestransko nadarjenost, delovno storilnost, uspešnost ipd. Obstajajo številni tečaji, izobraževanja, ki poudarjajo te tematike, ki se osredotočajo na to, kako se predstaviti delodajalcem, kako se naučiti hitrega branja, kako narediti čim več v čim krajšem času, kako planirati življenje... Beremo tudi nasvete o tem, kako v čim krajšem času izoblikovati telo, kako se čim hitreje ozdraviti, npr. s pomočjo čudežnih farmacevtskih izumov, zaradi katerih gremo lahko še hitreje v službo itd. Opažam celo, da sem včasih nekoliko nejevoljna, ker sem prehlajena dlje časa, kot sem menila da bom, ravno te dni se mi je to zgodilo...

Zakaj? Ker se moram nujno učiti, ker imam obveznosti, ker jaz pa res nimam časa dolgo ležati doma.. Vem, kaotično napisano.. Kaj imajo sploh skupnega omenjeni nasveti o grajenju kariere, na drugi strani pa članki o tem, kako pospešiti zdravljenje, hujšanje, izoblikovanje mišic ipd.? Skupno jim je, da vse to poveličuje človeško motivacijo, usmerjenost v to, da bi bili boljši, čim hitreje spet zdravi, močnejši, da bi izoblikovali boljše telo, se naučili več, spoznali več., imeli več.. Da bi posedovali več informacij, obvladali več, znali pokazati več, dali še več od sebe! Da bi bili čim bolj učinkoviti, skorajda popolni!

Sem precej radoveden človek, zanimajo me različne stvari, vse od pisanja, knjig, filmov, psihoanalize, psihologije, športa, potovanj, druženja, glasbe, miksanja glasbe, petja, zadnje čase me mika tudi fotografija, itd., Ampak čutim, da sem najsrečnejša takrat, ko si dovolim delati napake in ko se tudi umirim in kakšen dan čisto 'zabluzim'. In ko si dovolim biti bolana in odležati toliko, kolikor je potrebno!

Ko od sebe ne zahtevam le uspehov, ko se ne obremenjujem, če nimam tipi topi postavice, najbolj samosvoja in umirjena sem, ko sem osrediščena. To bi opisala kot nekakšno ravnovesje med zavedanjem, da se trudim, da sem aktivna, da nekaj počnem: tako možgansko kot telesno, saj rada migam, ter med zavedanjem oz. bolj občutenjem, da se ne mudi. In da je ok, če kdaj počivam, le razmišljam, pogledam dober film ali ne naredim ničesar.

Zakaj bi v življenju hitela na vso moč, pri tem pa mimogrede pozabila uživati na poti do tja? Na poti do česa? Do uspehov, samih super dosežkov, ki jih moram še okusiti, odkljukati? Še zdaleč ne. Bodo uspehi in neuspehi, bolj pomembno se mi zdi, kaj vse se zgodi na tej individualni poti življenja vsakega od nas. Koga bomo spoznali, česa se naučili o sebi in drugih? In zgolj s storilno usmerjenostjo, vročičnim planiranjem, obsedenostjo z moderno tehnologijo, s popolnostjo, bomo po krivici zanemarili čudovito človeško nepopolnost, lenobnost, napake, ki so prav tako del nas. Ne zagovarjam bluzenja, v smislu zdaj pa bomo samo filozofirali, se čohali po riti in ostali doma. Ampak zakaj te 'storilnosti', delavnosti ne bi prilagodili svojim potrebam in željam, in NE obratno??

V minulem letu sem namreč odkrila, da ja:  mi je pomembno, da odkrijem, kaj želim početi v življenju, da preizkusim čim več stvari. Ampak zato, ker JAZ tako čutim. Ne čutim pa potrebe po znanju desetih jezikov, po vitkih stegnih, po znanju hitrega tipkanja... Trenutno ne! Prav tako me žal ne zanima programiranje, čeprav se zdaj to 'išče', in prav tako ne bom prodajala v trgovini.. Žal, to nisem jaz! Znati več, dati več... Zakaj bi to pomenilo izgubiti več sebe?! In pa: tudi lenobnost je po mojem mnenju nujna in je celo predpogoj zdravja in boljše storilnosti!

Tuesday, January 14, 2014

Nenapovedan obisk?! Pa saj nimam pospravljeno!



Najprej naj povem, da ne vem, od kod se je prikradla v moje možgane ideja za ta članek, ampak očitno od nekod že:))

Hm, ko gledamo, predvsem ameriške, serije, ne moremo spregledati dejstva, da ljudje kar naprej klepetajo, udobno zleknjeni na kavču, ob kuhinjskih, barskih mizicah, kremljajo na verandah.. pa ne samo v svojem trendi stanovanju, npr. na Manhattnu, ali v ljubki hišici na deželi, ampak kar naprej prihajajo k prijateljem in sosedom na obisk. No ja, za Seks v mestu to morda ne drži ravno, saj so dame največ čase preživele na takšnih in drugačnih koktejl zabavah, pa vendarle, obiskale so se tudi doma. Kaj šele 'Friendsi'- sicer jih nisem gledala, morda sem ujela kakšen košček katere izmed epizod- vendar se celo jaz spomnim, da so bili skorajda utaborjeni na njihovem kultnem, udobnem kavču. Pa druženje otrok in najstnikov v serijah kot so Full house, Oh that 70's..

Kar naprej so trkali na vrata drug drugemu, celo večerjali s starši svojih kolegov itd. Zakaj imam občutek, da je pri nas ideja o tem, da bi nekoga povabili k sebi domov, preplavljena s predstavo, kako se je treba za tak dogodek še posebej pripraviti, pospraviti, skuhati, speči pecivo, kupiti nov prt ipd. Takšne navade so sicer meni osebno čisto luštne, vesela bom kakšne kavice ali piškota :)), ampak ali je res treba sorodnike, prijatelje, kolege, poklicati par tednov prej, da se jih obvesti, da boste vi, točno 5. marca ob 19h, stali pred njihovim zvoncem?

Hja, ker marsikdo to pričakuje, ugotavljam pa, da čeprav se mi zdi to nekoliko prisilno, nespontano, preveč v naprej dogovorjeno in ne vsebuje komponente presenečenja, da imam tudi sama to rajši! Da mi nekdo pove, če me namerava obiskati, ter sporoči kateri dan in vsaj okvirno katero uro. Da se vendarle pripravim.. Hm, s čim le? Z mrzličnim pospravljanjem in zakrivanjem drobtin in pomivanjem oken, česar se nisem lotila že od pamtiveka? Hja, saj to ne bi bilo tako slabo, bo vsaj še meni stanovanje, končno, spet zadišalo.. Ampak, zakaj se jaz, in marsikateri moji,vaši, njihovi, njeni, njegovi, znanci in sorodniki, ne morejo prepustiti in vhodnih vrat, ko nepričakovano nekdo potrka, odpreti z navdušenjem?

Boste rekli, da to pa ja ne gre, saj kaj pa če se mi, tebi, vam.., ravno tisti dan dogaja kaj zoprnega in je potem ja logično, da nočemo sprejemati obiskov, sploh pa nenapovedanih gostov.. Jaz pa mislim, da bi nas ljudje ravno takrat ujeli pristne, in ne vljudnostno nasmejane, kar je sicer dobrodošlo, vendar je to velikokrat le maska, vljudnostna gesta, ki zakrinka prava čustva.. Če bi nam nekdo prišel na vrata in se hotel podružiti, nam pa ne bi pasalo, bi pač rekli: Danes sem tečna, utrujena, cenim pa da si prišla, ali: Joj, veš da sem žalosten, ampak ne bi o tem, te lahko jutri pokličem? Če pa nam bi se zazdelo, pa bi osebo pač povabili naprej...In če bi bili ravno sredi vročih igric s svojim dragim ali dremali, hja, potem pač ne bi odprli, ko bi nekdo trkal, kajne :)?

Zakomplicirano? Nekoč, ko smo bili najstniki ali celo otroci, pač ni bilo... prijateljica nas je po stacionarnem telefonu kar naprej klicala, pa smo ji pač zabrusili, kadar nam je to šlo na živce, kar naprej nas je obiskovala, nas pospremila do vrat bloka, mi njo nazaj, vse je bilo bolj spontano...
Večji delček sebe smo ji razkrili... manjši del sebe zakrili.. dandanes je obratno.. ampak to je že skorajda druga tema:)