Thursday, July 27, 2017

Strah pred vožnjo 2. del- Učinkovit pristop, ki pomaga!


O tem sem že pisala, pa vendar bi želela dodati še nekaj stvari, saj sem v tem času tudi sama pričela s konkretnimi premiki v smeri premagovanja tega strahu in ob tem našla nekaj načinov in pristopov, ki mi zelo pomagajo.

Prav danes sem gledala odličen in poučen video o tem, da v resnici obstajajo tudi situacije, v katerih pa NI najbolj pametno poslušati svoja čustva in občutke. Kako to? Saj kar naprej poslušamo in beremo, da moramo upoštevati to kar čutimo, mar ne? Ja, ampak obstaja pomembna razlika v tem, na kakšen način se povprašamo o tem, kaj hočemo in čutimo.

Če se vprašamo: Kaj želim zdaj? Kaj čutim zdaj? Kaj bi rada storila zdaj?, lahko to porodi zelo drugačne odgovore, kot pa če se vprašamo: Kaj je zame najbolj pomembno? Kaj želim doseči v svojem življenju, kako se želim počutiti v prihodnje? 

Če fokus preiskovanja svojih občutkov iz ZDAJ premaknemo v PRIHODNOST, v nekaj kar je naš cilj, s tem možgane spodbudimo, da pričnejo razmišljati na dolgi rok, o tem, kaj si želimo daljnosežno, ne le v tem trenutku in ne le glede na to, kako se trenutno počutimo.

Primer, ki je tudi tema članka. Strah pred vožnjo. Vse, ki nas je strah vožnje, z mano vred, vabim, da se najprej testno vprašamo: Kaj želim ZDAJ? Odgovor pri meni je pogosto tak: Nočem voziti, strah me je, ne počutim se dobro, to mi povzroča samo stres, brez veze je, kaj pa bom z avtom, saj grem lahko z avtobusom, trenutno se mi ne ljubi, raje bi bila doma... Torej, moj odgovor je tak, da mi priskrbi odlične izgovore, zaradi katerih bom ostala v udobju in se izognila stresu.

Ko pa se vprašam/o: Kaj želim storiti s svojim strahom pred vožnjo, kako se želim počutiti glede tega v prihodnje?, so odgovori lahko drugačni. Če spoznamo, da nam vožnja sploh ni cilj, je to popolnoma OK, v kolikor pa bi radi vozili, bili samozavestni za volanom, pa so odgovori drugačni. 

Pri meni npr: Ja, trenutno res nočem, ampak enkrat pa bi rada bila samozavestna, sproščena, svobodna, rada bi bila zmožna vožnje do prijateljice, ki živi na drugem koncu države, rada bi se zapeljala, kamor bi hotela- brez panike in odrevenelosti. Pa četudi za enkrat le po domačem kraju :).

Že ta odgovor me spodbudi, da vseeno delam na tem strahu, četudi mi občutki in telo v nekem trenutku kričijo, da je nevarno, da ni prijetno, da nima smisla, ampak pogled naprej mi sporoča, da želim to preseči in se prebiti čez neudobje, ki je le trenutne narave.

O kakšnih drugih trikih pa več prihodnjič. Zaupajte mi tudi vi, kako se spopadate - tisti , ki se, ali čutite kakršen koli odpor, s strahom pred vožnjo?

Wednesday, July 12, 2017

Ne pozabimo na naše male zmage


Pa se spet oglašam po zelo dolgem času. Vmes se je dogajalo marsikaj, zelo zanimivega, pa tudi manj prijetnega, napornega, stresnega ter navdihujočega. Tako kot se nam dogaja vsem. Življenje ni premočrtno ampak včasih polno na videz dolgočasnih utrinkov, po drugi strani pa se zdijo obdobja, ki so temna, žalostna in moreča, neskončno dolga. Mavrica in sivina se v življenju izmenjujeta. Vsekakor pa si mavrico pogosteje lahko pričaramo kar sami.

Kako? Ne le s pozitivnim razmišljanjem, zaupanjem vase in grajenjem na samozavesti- tu imam še ogromno dela-, temveč tudi s tem, da se vmes veselimo vsakih malih korakov. Zdi se mi, da smo včasih tako neučakani ali pa kar malo mačehovski do sebe, da se samo ženemo- pri čemer koli že, ter čakamo na tisto veliko zmago, končni dosežek, pozabimo pa na to, da je življenje potovanje. In da je smisel v potovanju samem, ne (le) cilju. Nemalokrat pa vidimo le tisto končno vizijo: doseči to in to, kupiti to in to, spoznati sanjskega partnerja, dobiti dobro službo, se naučiti določenih veščin, prišparati za avto npr., prepotovati nekaj dežel ki nas mikajo itd. Karkoli je to- vsak ima drugačne prioritete in zanimanja-, pa je ljudem pogosto skupno to, da se znamo, kadar kaj ne gre po načrtih, okarati, pozabimo pa se pohvaliti.

Ali pa smo sami nase ponosni le ob 'velikih' dosežkih: diploma, služba, poroka, uspešen projekt, novo stanovanje, selitev idr.. Pri tem pozabljamo, da se tudi te želje niso uresničile kar same in čez noč, ter da so se začele s preprosto, še abstraktno idejo, željo, ki se je nato realizirala postopoma, po malih korakih. Najverjetneje poti do cilja niso bile ravne, pregledne, temveč polne tudi padcev in dvomov. Kaj pa mali dosežki? Teh se lahko veselimo vsak dan. Npr. že samo naša odločitev, da napišemo diplomo/magisterij, že to je mala zmaga, saj je ta miselni preskok pogoj, da se bo sploh kaj začelo odvijati v to smer.

Moje življenje trenutno kroji odločitev za vpis na družinsko in zakonsko terapijo v Ljubljani. Kuverta še ni odposlana, čaka na moji pisalni mizi in vsakič ko jo pogledam, me prevzame raznolik preplet čustev. Od radovednosti, veselja, strahu itd. Včasih sem stroga do sebe, neučakana in želim preveč hiteti- skrbi me, kako bom na tem področju dobila (oziroma si ustvarila, kar je najverjetnejši scenarij) službo, kako bo to sploh potekalo- ne le sama specializacija temveč tudi stvari, ki se bodo dogajale po njej. Potem pa sama sebi prišepnem: Ej, ustavi konje. Že želja je dovolj, to je porodilo priprave na vpis, nato bodo šele sledili ostali koraki.


Vsakodnevne zmage so sladke, a le poiskati jih je treba. To je lahko sprememba perspektive- da smo spoznali, da nekaj ni dobro za nas- pomemben korak je naredila blogerka Nina ki se je odločila, da bo spremenila življenje in pustila službo, ali pa obratno- odkrili da nas nekaj bogati.

Že to je zmaga in sploh ne majhna, izjemno pomembna, čeprav se nam ne zdi nič posebnega. Odkritje novih receptov, dan, preživet z najbližjimi, dobra knjiga ki nas napolni, uspešen trening, oddana prošnja za delo, nova pričeska.. Vse to so radosti, na katere bi bilo škoda pozabiti in so košček v mozaiku naših zmag.


Friday, May 19, 2017

Vse ob svojem času...Za premik je včasih potrebno počakati


Že spet dolgo nisem pisala. Uf. Slaba vest. Ampak zakaj? Sem že imela razlog, tudi blokada nikoli ni naključna. Trenutno sem bolna in pokašljevanje in zabasani sinusi me precej utrujajo. Marsikdo mi je zaželel hitro okrevanje, moj dragi pa je dal drugačno pripombo. Naj si dam čas in počivam in da telesa ne morem prisiliti, da bi se pozdravilo hitreje. Da se pač bo, ko bo čas za to.

Najprej sem bila kar malo slabe volje. V četrtek sva s prijateljico načrtovali debatno-kreativno delavnico in nisem je želela pustiti na cedilu. Še zdaleč ne. Obe sva se potrudili, pripravili vsebino, material, izzive za udeležence. Najina Ustvarjalna srečevanja sva komaj dobro zaštartali in pred nami je bilo šele drugo srečanje. Kljub temu, da sem do zadnjega upala, da bom lahko prišla in soizvedla delavnico, jo vodila skupaj z njo, se mi je zdravstveno stanje nekaj ur pred tem poslabšalo. Hudi napadi kašlja, vročina.. Nikakor ni šlo. Morala sem ji sporočiti, da ne morem. Bilo mi je žal, a me je moja krasna Alenka pomirila, da je vse OK in mi zaželela da se spočijem. Odleglo mi je.

Že dva dni pred tem sem bila pogumna in mislila, da lahko že kar konkretno pospravljam, kaj postorim, grem celo po kakšnih opravkih, a bolezen ima sadističen smisel za humor, zato me je takrat še bolj stisnilo. Ker sem želela na silo ozdraveti se mi je počutje, ki je počasi že šlo na boljše, spet poslabšalo.

Danes je petek, boljše sem, a vem zakaj. Ker sem se zavila v deko, pijem čaje, ležim berem knjigo in vse to se mi je obrestovalo. Kot je rekel moj dragi, vse ob svojem času, telo potrebuje mir za okrevanje, dober spanec in dovolj tekočine. Ne pa bezljanja okoli, pa čeprav nisem kakšen zelo aktivni človek ampak aktivnost zame osebno bolj predstavlja snovanje kakšnih zamisli za računalnikom. 

A vseeno. Včasih je potrebno odklopiti tudi to ter se prepustiti sanjarjenju, kakšni blagodejni meditaciji, pozitivnim mislim. Pa ne samo, ko smo bolani. Imejmo se radi in se ne ženimo do zadnjega atoma moči, ali ko res nimamo navdiha. Takrat se ne obtožujmo da smo neumni. Včasih imamo le slab dan, včasih pač ne gre. Bo že bolje.

Počitek, sprostitev in dobra družba, kjer je govora o čem drugem kot o tem, kar nas trenutno muči, delajo čudeže. Nemalokrat čas prinese odgovore. Glede marsičesa- kakšne zaguljene odločitve, prihodnosti, nadaljnjih korakov.. Pa naj bo to na področju družine, kariere, odnosov, poslov.. To ne pomeni, da lahko naivno pričakujemo, da bo zgolj čakanje samo po sebi prineslo odrešitev. Pomeni pa, da ko si naredil že vse, počakaj. Ali pa tudi če si zmeden in prestrašen, počakaj. In občutek, kaj je prav, bo prej ali slej sledil.

Wednesday, April 5, 2017

Novi pri nečem? Bodimo nežni pri pričakovanjih


Zdi se mi, da ko se lotevamo nečesa novega, pa naj bo to nov hobi, nova služba, povsem sveža, še neznana, življenjska situacija- lahko družinska ali drugačna (npr. selitev v nov kraj ali celo državo), da smo do sebe pogosto nepotrpežljivi. Čim prej bi se radi navadili na nove razmere in obvladali.
Dejstvo pa je, da možgani že za osvojitev dokaj preproste navade, kot je npr. umivanje zob z drugo roko, kar so nam nekoč razkrili na zanimivem psihološkem predavanju, potrebujejo nekaj tednov. Da se navadijo in da se nam zdi, da smo to dejanje osvojili in nam pride v kri.

Kaj šele sprememba nečesa večjega, globjega oz. kompleksnejšega? Npr. menjava službe, navajanje na samski stan, starševsko vlogo ali po drugi strani postopno drsenje v partnersko vlogo, pa če smo je bili prej vajeni z nekom drugim, ali pa sploh ne. Vsaka sprememba zahteva svoj čas. Naši možgani, naša čustva, preklopa na nekaj novega, neznanega, morda strašljivega, ne morejo narediti v sekundi. Niti dnevu ali tednu. Dovolimo si biti zmedeni, ne počutimo se neumne, saj je normalno, da se čutimo nemočne, ranljive, morda celo žalostne, panične, ali pa srečne, vendar vseeno nekoliko v dvomih, če bo šlo, če bo vse OK. Smo le ljudje in čutimo. Nismo le robot, ki z eno tipko preklopi na novo funkcijo.

Vsakokrat ko mi kakšna prijateljica pove, kako neučakani so njeni novi delodajalci, ki bi najraje videli, da se novosti nauči v dnevu ali dneh, me stisne pri srcu. Kje oz. kdaj smo izgubili človeškost? Kje je razumevajoč pristop, ki novemu sodelavcu ali podrejenemu ne le zada en kup nalog, ampak omogoči tudi podporo in kakšno prijazno besedo?

Tudi pri osvajanju novih navad smo mnogokrat preveč kritični in prestrogi. Ko želimo, da bi vse znali takoj, si zmanjšujemo možnosti kvalitetnega učenja- pa naj bo prijetno ali ne, učenje, tudi če nam nekaj ne gre ali ugotovimo da nam sploh ni všeč, je vedno dragoceno.

Sama sem bila prav tako nekoliko prestroga do sebe. Kar nekaj let sem se ukvarjala s pisanjem člankov za spletne portale, nato, ko sem začutila, da želim v resnici nekaj drugega, delo z ljudmi in za ljudi, pa sem se vpisala na magisterij družinskih in zakonskih študijev. To področje je v marsičem nekaj popolnoma drugačnega kot pisanje člankov in novinarsko delo, zahteva človeka iz drugačnega 'testa', druge veščine, čeprav mi je tudi pisanje že večkrat prišlo prav, saj sem npr. začela pisati tudi članke o partnerstvu, družini ipd.

Pa vendar- naredila sem karierni odmik iz novinarstva in počasi se podajam na pot nekoga, ki želi delati z ljudmi, morda postati terapevtka, voditi psihološke delavnice, izkustvene skupine.. V okviru tega se počasi udejstvujem in srečujem s prvimi izzivi. Večkrat se mi zdi, da sem prehitro želela preveč.  In bila razočarana, ko sem bila- to sem še vedno- neuspešna, nezadovoljna itd. A večje spremembe v življenju, tudi takšne ki zadevajo poklic ipd., potrebujejo svoj čas.

Ne bom se več tako gnala in si očitala, da se ne čutim kompetentno, saj se bo vse zgodilo z namenom in ob pravem času. Vedno bolj verjamem v to in pa vem, da na silo in na hitro se ne zgodi nič.
Le bolj nežni moramo postati s seboj. Jaz in mi vsi. Pričakovati- ne manj,- ampak manj na enkrat. Kaj pa menite vi?

Thursday, January 26, 2017

Panični napad: Ne bo te ubil, bo pa te naučil!


Minuli teden sem se udeležila zanimivega, izobraževalnega programa, v katerem sem se odlično počutila. Ostali udeleženci so bili simpatični, naučili smo se marsikaj o podjetniškem načinu razmišljanja (da kar pohvalim- program se imenuje SIP 2.0 in je v organizaciji Mladinskega ceha), debatirali smo o osebnostni rasti, svojih poklicnih, kariernih ciljih itd.

Cel teden je potekal sproščeno, poučno, spoznala sem veliko čudovitih ljudi. Nekaj treme sem imela prvi dan, ko smo improvizirali z igranjem prizora iz Rdeče Kapice, a vendar je bila ta trema meni domača. Nikoli nisem pretirano uživala v javnih nastopih, skečih, igrah vlog (khm, na faksu, študiju družinske terapije je bilo tega kar nekaj, kar mi je bilo v velik izziv) ipd. Ampak ta trema je bila obvladljiva. Nekako sem odigrala Rdečo kapico in preživela :). Sicer sem bila prepotena in utrujena, a je nekako šlo :).

Zadnji dan, v petek, ko pa smo sedeli v krogu, v popolnoma zaupnem okolju, mirnem in varnem, pa se mi je zgodilo nekaj šokantnega. Tik preden sem prišla na vrsto, da pripovedujem o svoji viziji- vsakdo je imel nalogo povedati nekaj o svojih poklicnih in kariernih ciljih- me je oblil mrzli pot. Na enkrat me je oblila vročica, hkrati me je zeblo in bilo vroče, začela sem se tresti, potiti, a sem to nekako prikrila. Srce mi je tako razbijalo, huje kot pri še tako napornem treningu, da sem mislila da bom bruhala ali padla skupaj. Zadnji trenutek, pred menoj sta bili le še dve osebi, se mi je telo uprlo. Absolutno zablokiralo. Drugih ljudi skorajda nisem več slišala, glasovi so bili oddaljeni, meglilo se mi je pred očmi.

Odločala sem se, ali naj grem ven iz sobe, se upravičim in stečem na svež zrak, ali naj grem na stranišče in se osvežim z mrzlo vodo. Bilo me je strah in sram, skrbelo me je, razmišljala sem, kaj storiti. Srce mi je tolklo, noge sem imela popolnoma mehke. Odločila sem se, da priznam na glas. Povedala sem, kako čutim, da imam grozno tremo in že s tem se mi je telo nekoliko umirilo, situacija je postala vsaj malo bolj obvladljiva. Še vedno mi je bilo slabo, a sem svoj ''nastop'' oz. predstavitev izpeljala. Po koncu sem bila izmučena, saj panični oz. tesnobni napadi vedno zelo izčrpajo telo. Adrenalin naraste in ko popusti, se človek počuti kot cunja.

Ko sem se o tem pogovarjala z drugimi, sem spoznala, da je takšne občutke doživel že marsikdo. Tudi dve prijateljici. O paničnih napadih se vse več piše in govori. Vzroki so raznoliki, navadno pa gre za preplet: npr- slabšega zraka v prostoru, treme pred nastopom, občutkov izpostavljenosti (v mojem primeru je vsakdo govoril o svojih sanjah in upih za prihodnost, kar je pomembna, tudi ranljiva, tema), itd.

Želim sporočiti le, da so panični napadi, ter temu sorodne oblike, od hude treme, ipd, normalni, človeški, razumljivi in so le sporočilo telesa, da se v nas dogaja nekaj pomembnega. Da smo pod pritiskom, da se nam v življenju odvija kaj prelomnega, da smo obremenjeni, zaskrbljeni. In da si moramo bolj prisluhniti. Včasih je vsega preprosto preveč in telo reče STOP.

Želim si, da bi več ljudi vedelo, da je to le odziv telesa in psihe, ki je, čeprav grozljiv,  obvladljiv in ne pomeni, da smo šibki ali čudni, ampak le to, da smo ljudje, krvavi pod kožo in da čutimo, se bojimo, se odzivamo: na svoje misli, na druge ljudi.. Čutim, torej sem :).
Tudi panični napad se včasih prikrade v vsakdanje doživljanje :).

Tuesday, December 6, 2016

Postavljanje mej- ko sebi rečemo DA


Uf, tole je moja življenjska lekcija, resnično.. In zdi se, da še od marsikoga. Precej težko mi je namreč, odvisno od situacije, pa vendarle mi je prej v izziv kot pa ne, drugi osebi povedati, kaj me moti, da se z njo morda ne strinjam in izpostaviti svoj način razmišljanja. Zakaj? Delno je morda vzrok vzgoja, v šoli, doma, ki je temeljila na poudarjanju načela- bodi prijazna, vljudna, ne jezi se. Po drugi strani pa se je ta prijaznost in potlačevanje nestrinjanja, še posebej v mlajših letih, pri meni pogosto izmenjevala z drugo skrajnostjo. Ko mi kaj ni bilo prav sem, ter še vedno nemalokrat, izbruhnila, se branila krčevito, ihtavo, na vso silo, povzdignila glas itd.

Danes bomo v pogovorni skupini za brezposelne, pri sovodenju katere sodelujem, obravnavali, tudi prek iger vlog, prav to temo. Kako se postaviti zase, ampak ne na pasiven način- ta se kaže takrat, ko klonemo glavo, ko ne upamo izraziti sebe, ko imamo tremo, ko potlačujemo občutke, prav tako pa ne na agresiven (besedno in/ali fizičen) način. Kako drugi osebi, pa naj bo prijatelj, partner, starš, otrok, znanec, šef ali le mimoidoči izraziti svoje mnenje, kako spoštljivo priznati nestrinjanje?

Če govorimo JA, ko pa si v resnici želimo reči NE, delujemo proti sebi. Prej ali slej bodo te potlačeni občutki žalosti, spregledanosti, zamer, neupoštevanosti ipd, udarili nazaj in nas preplavili. Takrat bomo bodisi zamrznili, se ogradili od drugih, v upanju da nas ne bodo več prizadeli, ali pa bomo eksplodirali in osebi vrgli v obraz vse, kar se je nabralo v nas. Da se ne bi zgodilo ne eno ne drugo, je potrebno v komunikaciji delovati asertivno.

Asertivnost je pravzaprav zlata sredina med pasivnim načinom razmišljanja, delovanja, čustvovanja, vedenja in komuniciranja (ne le besednega, ampak tudi neverbalnega- prek mimike, gest, pogleda, intonacije glasu) ter med agresivnim pristopom, pri katerem pa potrošimo ogromno ene moči, energije, za boj z drugo osebo. Pri tem užalimo druge in izčrpamo tudi sebe.

Asertivnost je pot do boljših odnosov, do izražanja sebe, do iskrenosti do sebe. Kajti, če mi ne bomo postavili mej, če mi ne bomo jasno dali vedeti, česa si ne dovolimo (npr. da nas blatijo, podcenjujejo, da so nasilni do nas ipd), potem bodo drugi pometali z nami. Po drugi strani pa izsiljevanje drugih, trmasto cepetanje na otroški način in poskusi manipuliranja prav tako ne bodo prinesli rezultatov, saj bodo boleli nas in naše bližnje. Agresija je vedno prinesla le odtujenost in obžalovanje.

Kako pa vi izrazite svoje mnenje? Poveste kaj si mislite, tudi ko se ne strinjate z nekom, ali pa večkrat potlačite mnenje in ste raje prijazni, vljudni, kot da bi se izrazili? Vas kdaj zanese v besedne boje in dokazovanje moči, ste kdaj morda preveč napadalni do svojih bližnjih in nato to obžalujete? Dobrodošle vaše izkušnje :).

Wednesday, November 16, 2016

Preteklost kot življenjska učiteljica


Že kar nekaj mesecev je minilo od mojega zadnjega zapisa. 

Definitivno to ni bilo po naključju, še zdaleč pa vzrok ni bil, da se mi ne bi ljubilo pisati.
Preprosto ni bilo idej, navdiha, pa ne zaradi odpora do bloga, ampak drugih življenjskih odločanj, razmišljanj in sprememb. Te spremembe niso bile toliko zunanje, kot v meni sami, saj sem si morala, oziroma sem še na tej poti, vendar sem storila prvi korak, marsikaj pojasniti.

Počasi se pomirjam s svojo preteklostjo in odločitvami, ki sem jih sprejela. Pri meni so bile te odločitve, dejanja, povezana predvsem z izbiro fakultete in nato oblikovanja poklicne poti. Ta je krenila v novinarsko smer, ki mi je, vsaj na videz, precej časa odgovarjala, pa vendar se je potem pokazalo, da to ni ravno to, da me nekaj moti, da to nisem jaz. 

Vedno bolj sem ugotavljala, da bi morala pravzaprav ubrati drugačno izobrazbeno pot (šele v zadnjih 2 letih ugotavljam da je to psihologija ali nekaj podobnega), saj so mi zato- ker je nisem, poleg tega se takrat sploh nisem dovolj zavedala, da me zanima in je pomemben del mene kot osebnosti- marsikatere zaposlitvene poti zaprte.

Ampak- preteklosti ne morem spremeniti, lahko le sedanjost. In prihodnost. Pa še to le omejeno. Lahko sprejemam odločitve, testiram in oblikujem svoja mnenja, živim in vplivam le na en delček svojega življenja. Marsikaj pa je v življenju nepredvidljivo, marsikaj ni na meni. V sekundi se vse lahko spremeni, česar se premalo zavedamo.

Zato bom ta zapis, precej zmeden, po toliko mesecih je potrebno spet malo zverzirati pisanje :), namenila pomiritvi s svojo preteklostjo. Pomiritev vsakega posameznika z njegovo lastno preteklostjo in vsemi napakami, ki jih je storil, z vsemi obžalovanji, je izrednega pomena, da gre oseba lahko naprej in ne živi v preteklosti, ampak tukaj in zdaj. Pa so bile to, kar je naredil in kar ga boli še danes, res napake?

Jaz menim da ne in da ima vsak izid, vsaka odločitev, svoj namen. Verjamem tudi v življenjske lekcije in v to, da v določenem obdobju dobimo prav takšen izziv, kot ga potrebujemo za osebnostno rast. Tudi ljudje, ki nam pridejo nasproti, se v našem življenju niso pojavili kar tako, po naključju. Takšno je moje mnenje, pa tudi mnenje marsikoga drugega, saj naj bi vedno iskali ljudi, ki jih potrebujemo- za učenje o nas samih, za učenje o odnosih in tudi za predelavo bolečin iz preteklosti. In za učenje o tem, kdo sploh smo, kaj želimo. To pač ni mogoče brez ''napak'', preizkušanj in transpoti v življenju.

Relacijska družinska terapija, iz katere pospešeno pripravljam magistrsko nalogo, pa poudarja celo, da si vedno izberemo takšnega partnerja, ob katerem začutimo stare rane iz preteklosti, saj on/ona v nas, nevede in pogosto nehote, izzove prav takšne, nepredelane boleče občutke, kot smo jih doživljali že v svoji primarni družini, torej z očetom in mamo, ali pa v preteklih, intimnih odnosih.

In kaj je namen tega doživljanja podobnih, starih občutkov in čustev? Da ponovno pridemo v stik z vsebinami- npr. čustvi, mnenji o nas, ljudeh, svetu-, ki jih še nismo predelali, raziskali in se z njimi pomirili. Ob partnerju dobimo novo priložnost, da se na novo spoznavamo. In tudi ob otrocih, prijateljih, sodelavcih in drugih ljudeh. Vsak od njih nam kaže zrcalo o nas samih- kdo smo, kakšne so naše reakcije, kje smo občutljivi itd.

Ta zapis zaključujem z mislijo, da preteklost nikakor ni le to, je naša učiteljica. Spremeniti je res ne moremo, lahko pa se z njo pomirimo in sprejmemo, da smo takrat pač ravnali tako kot smo najbolje znali, kot smo se pač znašli. Imeli smo drugačna prepričanja, drugačna mnenja, tudi okoliščine so bile drugačne kot sedaj in tudi osebnostno smo bili lahko precej drugačni. Zato smo takrat ravnali na en način, danes pa bi morda povsem drugače.

To pa še ne določa naše prihodnosti. Preteklost ne zabetonira sedanjosti, niti ne definira prihodnosti. Je takšna, kot pač je. Tudi ljudje se sčasoma spreminjamo in kdo pravi da smo še vedno takšni, kot smo bili in da bomo takšni sploh ostali :).